V jutro evropskih prvakov smo se zbudili v oblačno vreme. Morda ne toliko od oblakov, kot od saharskega peska. V glavnem čudno vreme, ki pritiče čudnim časom. Ok, da so lahi spet prvaki, ni nič čudno, še manj je čudno da Angleži ne osvojijo prvenstva. Tak da se stvari postavljajo na svoje mesto normalnosti. Kolko se sploh lahko.
Za zadnji dan na Costa rei smo si pustili najbolj znano plažo, Porto Giunco. Med kopnim in morjem je neko jezero,verjetno slano, na katerem so flamingoti. So bolj belo roza barve, očitno so dobro oprani z Dexalom ali kateri je že iz Eurošpina. Niso pa dodali nič dišečega, ker ko veter potegne čez to postano vodo, ni glih za tam bit. Na plaži se to ni vohalo, na poti do pa kar.
Ko smo se vračali domov, je sonce verjetno zaradi peska in oblakov zgledalo kot luna. Zjutraj smo se spakirali, to zdaj uredimo v eni uri in se podali še bolj proti jugu. Še prej smo morali odnesti naše smeti v eko center, kjer zbirajo ločene odpadke. Imeli smo vreče: plastika, bio, secco(suho, kamor odvržeš vse stvari, ki so suhe in jim mi pravimo ostali odpadki) in steklo. Na vrečki za secco je bila rfc koda, z zapisom lastnika stanovanja. Rfc koda je recimo na urbani ali pa jo imajo knjige v knjigarni in vsaka rfc koda nosi določen podatek, ki ga lahko digitalno brezstično odčitaš. Torej vrečka za smeti je bila pisana na lastnika apartmaja. So odčitali vrečko in nato še v vrečki za plastiko našli dve konzervi, ki sem ji moral odstraniti in vreči v kontejner s steklom. Bog ve kaj bodo vse še našli v vrečki za ostale odpadke in bodo potem gnajvili tega lastnika apartmaja(ki je mimogrede tudi šef prodajalcev ledenih sadnih napitkov na plažah). Saj smo se trudili, a včasih pač ločiš odpadek, kot si navajen doma.
Prva postaja v našem novem premiku je bila par kilometrov oddaljena plaža ob mestecu Solanas. Je pa začelo pihat, tako da smo morali fajn fiksirati marele in ostale leteče predmete. No galebe smo pustili pri miru.
Seveda smo tudi na Sardiniji našli McDonalds, in to ne samo enega. V Cagliariju jih je kar nekaj, no mi smo izbrali tistega ob njihovi več kilometrski plaži. Mojca je, kot ponavadi naročila bigmac meni, dobila pa kot to ni vnavadi, le kolo (coca-cola) in pomfri (ja brez t-ja), brez sendviča. Signorita, kot jo je Mojca poklicala, ji je čez nekaj časa prinesla celi meni, burger in še dodatno cocacolo in pomfri. Ji rečemo, da to že mamo in je samo pokimala in se opravičila. Prijazni ti sardinci. Sicer pa sma pol kole vlila vstran, saj na en pir in kolo še težko spijem drugo kolo. Če bi bil pir, bi se še nekak potrudil. Iz vljudnosti. V Cagliariju, srarem delu mesta, pa smo se celo ustavili, da bi se malo sprehodili, saj ni bilo kaj vroče. A smo si, še sam ne vem zakaj, premislili in se odpeljali naprej.
Cilj tretjega premika po Sardi je bil kraj Chia. Mater ma dobro ime, kot da ima neke klube, pa tak malo hipijevsko se mi sliši. Ko pa prideš sem pa je to neki zaselek, nekaj apartmajev, tri gostilne, dobro založena trgovina in trije, ki prodajajo frutti e vedura ( verjetno sadje in zelenjava). Smo pri eni ženici kupili paradajz, ki je mel tisti pravi okus. Je pa vagala, pa dajala v vrečko in potem pisala račun dlje, kot pa je vseskupaj rastlo.
Preden smo šli v tretje prenočišče na otoku, smo se še šli umit in napeskat na plažo ob tem zaselku Chia. Nič posebnega, le da je bila voda hudičevo mrzla in da je mela ob plaži tudi nekaj dreves. Uh, kak fajn. Sicer ni bilo glih vroče, ker je veter ravnokar spihal tisti puščavski pesek in oblake, in se je naredil prav lep dan, a senca vedno paše. Ja, ko nekaj ne potrebuješ, a si iz nekih čudnih vzgibov vseeno želiš, kot recimo zadnje pivo, potem ti kasneje telo pove, saj tega pa res nisi potreboval. Tudi tu je bilo pod senco za telo nekaj nepotrebnega: taki mali ježeki, plodovi tega bodičastega drevesa, ki so kar fajn piknili, ko se ti je spravil pod podplat. No ni blo nič hudega, samo paše to zapisati kot nauk. Kak sem pa to konjsko zapisal, pa bolj paše med basni.
Apartma z imenom, ki pritiče imenu kraja je ok, imamo pojstlo s trdimi jogiji in vankiši ter dokaj v redu kavč. Imamo skupno dvorišče še z dvemi, a mislim da bo ok. Tukaj bomo spali pet noči, to je najdaljši letošnji postanek. Otrokoma še ni tečno, jima celo paše, da pogosto menjujemo prenočišča in lokacije. V vodi sta tudi sproščena in se skoraj nič ne kregata. Do zdaj…
