Z apartmajem v Lagada resortu smo pa bili zadovoljni. Sicer ni bilo te domačnosti, kot pri Juriju v Frangokastelu, je pa bilo lepo, mirno in urejeno s super razgledom. Dve sobi in otroka sta končno spala v postelji, saj so prejšnje namestitve imele le dve ali tri postelje in kavč. Sicer je Luka že v Frangokastelu spal na postelji, je tokrat na užitek prišla tudi Ana. No postelja včasih ni ravno užitek, sploh če je okvir prekratek za truplo in še posebej, če je jogi premehki. V petek smo prišli, spal dve noči in že me je zvilo v hrbtu. Na srečo samo zvilo in ne vščipnilo. Zdaj pač že dva tri dni hodim rahlo upognjen v desno stran.
Sicer Mojca sumi na skoke v vodo na plaži Spilies. Tam sva z Markom s prefinjeni skoki s par meterske pečine hotela očarati mladenke z globoko v rit in visoko čez boke potegnjene kopalke. (O)čarala sva tri krat, za prvi skok sva izbrala težavnost skoka 1, z nogami naprej. Pač ziherca. Drugi skok je bila bazenska klasika, bombica, s katerim pritegneš mokro pozornost ob bazenskih osebkov. Zadnji, tretji skok, je bila pa igla, torej s čim manj šprica in pompa zapustiti prizorišče in se varno vrniti k družinama.
Soboto dopoldan sva z Mojco šla v trgovino in še na “tržnico”, kot je navada v Šiški. Ta tržnica je bila ob cesti, pri eni starejši zelo zgovorni gospe, ki nama je v bebe grščini razložila kam in kako. Vmes pa metala v vrečko, kar je pač mela na štantu. Pri čebuli sva jo uspela ustaviti, saj sva odkimavala in verjetno govorila nej, nej (kar v grščini pomeni da). A ustavila se je šele, ko sem pokazal na svoj želodec in nekaj odkimal in s prstom pomigal.
V nedeljo je bila rutinska zgodba podobna kot v soboto le brez tržnice a z dodatkom kapljic dežja. Sicer ni deževalo, ampak je veter prinesel nekaj deset dežnih kapelj. Mojca bi jim res privoščila kakšen deževni dan, a verjetno kdaj drugič. V nedeljo pa nismo kuhali makaronov ampak smo šli na gyros pite k Obelixu, taverni v mestecu. Jaz sem vzel klasiko, gyros pito, Mojca piščančjo gyros pito, Ana piščančjo suvlaki pito, Luka pa patata pito, torej pito s krompirjem (s tzazikijem in čebulo). Mali vedno najde neko jed s krompirjem. V Apuliji je našel pico s krompirjem in letos v bližini Milana tudi. Pač ma krompir. Rad.
V ponedeljek smo pa se končno nekam premaknili in to na zelo popularno plažo Vai, oddaljeno uro in 15 minut vožnje. Ceste na Kriti, ja so omembe vredne. Na severu, od zahoda proti vzhodu je neke vrsta obvoznica-hitra-pol-avtocesta. Avtocesta je samo enih 30 km, vzhodno od Herakliona proti Maliji. Potem so te, kao hitre ceste. Te imajo v eno smer en vozni in en odstavni pas. Vozi se pa po črti, ki deli ta dva pasa. Tako daš možnost, da te prehitevajo in hkrati daš tudi dovolj prostora, da prehitevajo iz nasprotne smeri. In zadeva presenetljivo laufa. Prvič smo to srečali na cesti proti Solunu, ko smo se pred leti peljali proti Halkidi. Avti pa so samo dvojnega tipa, mali beli osebni in barvno nepomembni pickupi. Prve vozimo turisti, druge domačini. In obvezno mora domačemu vozniku do sredine vrat viset roka ven.
Plaža Vai je znana po palmovem gozdu. Piše, da bi naj tam blizu rastlo okoli 5000 palm. Ker še nismo obiskali kakšne eksotične destinacije, kjer je to normalno, se nam je zdelo to palmsko plažo vredno obiskati. Bilo je vetrovno, kot skoraj vse dni na Kriti in prav prijetno hladno, verjetno nekje okoli 25 stopinj. Tukaj smo tudi prvič na Kriti plačali parkirnino, 3 eure, kar pa je bilo za primerjavo na italijanskih plažah pravilo. Le da so tam bile parkirnine malo dražje.
Zvečer smo še kupili obvezen magnetek in spakirali stvari za zgodnji jutranji odhod proti letališču. Zbudili smo se ob 5, nekaj malega pojedli, stlačili vse v mini avtek in se odpeljali do dobrih 100 km oddaljenega letališča. Tam smo tudi oddali avto. Sicer ni šlo ravno gladko, saj ko smo prispeli do rent a car parkirišča, tam ni bilo nobenega. Dogovor je bil, da če nobenega ni, vržemo ključ v neko luknjo v kontejneru. Ker pa smo na sprednjem delu avta, maski, naredili eno 5 centi prasko, sem vseeno poklical in to tudi povedal. Gospod je odgovoril, da bo prišel sin preveriti. Po slabe pol ure se pripelje sin in slika prasko, kliče verjetno fotra in odgovori, da moramo plačat še dodatnih 40 eur. Pa mu odvrnem, da imamo avto ful zavarovan, pa me je vprašal kdaj sem to prakso opazil, pa sem mu odgovoril, da pred dvemi, tremi dnevi. Pa on nadaljuje, da bi moral takoj, ko sem to opazil, njim sporočiti in da smo se tak dogovorili in da piše v pogodbi. Fant je mel prav in me je s ta težjim kufrom zapeljal 200 metrov do bankomata na letališču, kjer sem plačal mojo napako. Torej nauk je: če imaš rent a car ful zavarovan, ne išči prask oziroma javi, čim jo opaziš. In opaziti jo moraš na parkirišču.
Na letališču gužva, a smo se kar spravili v letalo, celo kot priority boarding (na nizkocenovcih, kot je easyjet, ti ob nakupu za določen znesek ponujajo razne “ugodnosti”, ena izmed teh je ta, prednostno vkrcavanje, da si lahko pred ostalo drhaljo že na svojem zicu – in pol jih čakaš). Z malo zamudo smo vzleteli z naše dopustiške destinacije, ki nam je bila všeč. Ana ravno zdaj v letalu nad Hvarom pove svojo kretsko sodbo: “bilo je fajn, ni blo precej vroče, morje je bilo čisto, lahko bi pa malo manj pihalo”.
Ko pristanemo na Malpensi, se odpeljemo 4 ure proti zahodu, v francoske Alpe, kjer bomo na znamenitem Galibierju bodrili kolesarje. Upam, da bomo tudi mi kaj kolesarili in da bo moj hrbet to dopuščal. Dodal slike in objavil bom zvečer oz. ko bom mel internet in proste roke. Torej šele v četrtek zjutraj.