Danes je sobota, 8. julij, in te črke zdaj po 23 uri mečem na kup v viseči mreži v kampu U libelice, ki zna biti pobraten z Libeličami na Koroškem. Sicer tu v recepciji nimajo zapisano, da znajo govorit po koroško, imajo pa zapisano, da znajo po romunsko. Pa smo se zmenili bolj v polomljeni angleščini. Drugač pa je zadnjih nekaj dni minilo dopustniško, na severozahodu je nehalo pihat in postalo je vročeee.

Če zberem po dnevih ta severozahodni del, smo v kamp Bodri prišli v torek zvečer, postavili šotor in ostale pripomočke za delno udobno bivanje. Ja, to postavljanje šotora, še prej iskanje najoptimalnejše parcele, pa moško zabijanje klinov, škljocanje ob odpiranju piksen pira, premikanje mize za pol metra bolj proti predvideni jutrišnji senci, katera se naslednji dan seveda pojavi na prejšnji lokaciji mize, in na koncu tisti zadovoljen vsed (glagol vsesti se v določniku) na kamp stol in z zadovoljnim pogledom preveriti ali so vsi štriki šotora napeti kot strune in s pirom v roki izvesti tisti moški pozdrav čez mini ograjo sosedu, češ, glej kak smo si pa mi uredili. To je tak občutek, kot super-hiper hitra izvedba nakupa prave parcele, zidanja bajte, urejanje okolice in na koncu kratek klepet poln samohvale s sosedom prek ograje. Zato hodimo kampirat, da podoživimo ali en pač doživimo občutek “puvanja bajte”. Edini problem pri kampiranju je pa ta, da kar hitro pride do deložacije, kar pa nekak ne počneš glih ponosno ampak bolj na hitro in da sosedi čim manj trpijo, beri, vidijo tvoje razdiranje ponosa.

V času bivanja v kampu smo obiskali tri plaže, eno trgovino in eno mesto. Fajn je blo to, da smo do dveh od treh plaž šli peš iz kampa, kar je za Hrvaške kampe normalno, tu pa je to malo manj normalno. Do tretje plaže, pa smo se zapeljali z avtom cca 5 km bolj proti zahodu, do mesteca Algajola (Al ga pa Suza). Najlepša izmed vseh treh je bila Ghjunchitu.

V trgovino smo šli v leclerc, taki ta pravi, ko se malo zgubiš in odtavaš z načrti, po kaj si že vse prišel. No v Leclercu so znani po tistih super velikih vozičkih, katerega smo seveda pogumno polnili, kot da imamo v začasnem domu tudi super veliko shrambo in predvsem hladilnik. Tak za primerjavo, zraven imamo kar nekaj let staro hladilno skrinjo, kupljeno leta 2015 v Hoferju ali Lidlu, ki ima aktivno odvajanje pretopljega zraka preko mini ventilatorja na pokrovu. Velika je tak, da lahko vsaj dve spraviš v Leclercov voziček. Moram pa se pohvaliti, da lahko hitrost “hlajenja” uravnavam brezstopenjsko, le vmes med Off in Full ima stopnjo Eco. Seveda ponoči, ko je tok cenejši damo na Eco, da ne bi prekoračili našega dnevnega vplačila (5€) koriščenja elektrike. No ta silna aparatura zna pri zunanjih 35 stopinjah tudi sesiriti sir. Ja, smo se s Tadejem zadnjič smejali, ko je izustil to besedno zvezo. Tak da sem danes zavrgel ovčji korziški pekorino, kupljen v Leclercu. Je pa za njim ostal markanten vonj, tako da smo s pomočjo hladilne skrinje pogruntali, da bi lahko prodajali vodo z vonjem po siru ali čemu drugem, a okus bi ostal voden. Hja zakaj pa nisem sira že prej pojedel? Ja ker je blo treba vse dtugo prej pojest, pa saj se ta smrdljivi sir ja ne bo pokvaril ali sesiril. Zakaj si nismo najeli hladilnika v kampu, ker smo računali da bomo vse pravočasno pojedli. No pa tudi zato, da ne bi takoj spil vseh štirih pirov. Ja, tu delajo pir, kateremu poleg ječmena dodajo tudi kostanjevo moko. Ni ne vem kaj, je pa drag, saj je v že omenjenem Leclercu piksna po 2,15€.

No zadnji večer našega bivanja na SZ Korzike, pa smo šli zvečer malo ven, v mesto Calvi na večerjo. Tako kot se gre zvečer na morju ven. Žena se zrihta, iz kufra povleče obleko, ki jo je kupila prav za ta namen, da ko bo koža že malo bolj rjava, super pasala z barvo obleke, Mož si nadene srajco, po možnosti laneno, a tokrat lahko pusti zgornja dva ali če je res vroče, celo tri gumbe odprte. Otroci razmišljajo o igračah, sladoledu in jahtah ter doživljajo tiste nepozabne trenutke na morju, ko so lahko pozno v noč pokonci, saj mož, ob zavijajočih pogledih žene, naroča še drugo karafo vina. Pa ko bo foter to spil, bodo ta mali lažje sfehtali ono, ta večjo bolj kulsko igračo.

Na večerji in dveh karafah vina smo se ustavili pri eni družinski gostilnici, kjer so nudili tudi koncert dveh, kasneje treh lokalnih glasbenikov. Ta mladi in suhi je brenkal na kitaro in tudi pel in vmes odzdravljal puncam, ki so prišle gledat, no poslušat prav njega. Ta debeli in malo starejši je pel, švical in tu pa tam zatamburiral. Kasneje se je pridružil še en puba z očali in kitaro, a ta ni nekega vtisa pustil, razen tega, da ni stopil na oder, dokler ni za sosednjo mizo ob družbi svoje mame pojedel celotne večerje. Ja Luka in Ana sta si kupila plišastega divjega prašiča, baje sorodnika tistega iz Sardinije iz Alghera, ki mirno počiva v Ljubljani.

Petek je nehalo pihati in postalo je vroče, res vroče. Celo tako vroče, da sem mi je na plaži ob sedenju na podlogi na mivki pod marelo skisalo. Začel sem razmišljati kaj jaz pravzaprav trenutno delam. In sem silno modro ugotovil, da v vročini, sred dneva sedim na plaži pod marelo in da mi je tak vroče, da iz inata ne bom šel v orje se ohladit. Nekaj sem zabrusil družini, sigurno ni blo fajn slišat in videt, in se dvignil in šel. Pa ker je blo tak vroče sem s plaže šel v bližnje mestece Algajola, kjer je bilo pa še bolj vroče. No v bližini gradu sem našel senco pod figami in s pogledom na širno morje razmišljal o teh silnih človeških dopustniških razvadah in navadah. Pol jih je res čudnih, ena izmed njih je sigurno ta, da v vročini sediš pod marelo in se hodiš vsake tri minute namočit v morje in nato to rutino daš na repeate za naslednji teden dni. In leto obsorej to ponoviš, po možnosti na istem mestu, ker tam že veš kam boš šel na pir, kdaj zjutraj treba na plažo, da boš dobil ta boljši plac, po možnosti celo z naravno senco do enih popoldan in kje imajo povprečne lignje. Ne vem, tudi mi ponavljamo te zgodbe, le da bolj menjamo lokacije, države, a še vedno se ulovim, kak na hudo vroč dan, z že popitim mlačnim pirom sedim pod marelo in kako javckam, ko me med ponavljajočim tekom proti morju pečejo podplati. Moram pa dodati, da me je Mojca opomnila, da to tudi počnemo zaradi otrok. Ma prav. Spet.

Tako danes je že včeraj postal in jutri je postal danes. Včerajšnja, sobotna vožnja iz SZ otoka proti jugozahodu je trajala dolgo. Vmes smo se ustavili v Cortih, prestolnici Korzike, ko so bili v 18tem stoletju 20 let samostojni. Glavna faca nacionalne prebujenosti je bil gospod Paoli, ki ima v tem mestu tudi spomenik. Še zdaj je v tem okolišu videti pripadnost tej nacionalni struji, saj so prečrtani francosko poimenovani kraji, na marsikateri steni je za prebrat FLNC, gibanje za nevtralnost Korzike. Mestece je lepo in na ta dan je potekal v mestu in okoliških hribih ultra maraton Restonica. Celo mesto polno tekačev z dokolenkami in skurjenimi, odsotnimi pogledi, ki so tekli eni s pohodnimi palicami, drugi brez, proti cilju na glavni ulici v mestu. Pretekli so več deset kilometrov v tej vročini in sem kar hitro nehal jamrati, da je vroče.

Z Mojco sva hotela nekaj pojest, mala dva nista imela ravno tega namena, no nima veze in smo se vsedli v eno gostilnico, kjer je stregla, no naj bi stregla ena starejša gospa. Zmedena tako, da nam po 15 minutah ni prinesla niti menuja in smo se vstali in šli deset metrov naprej v drugo, kjer pa je laufalo kot se spodobi. Mala dva sva uspela prepričati, da sta ravno toliko lačna, da bosta skupaj pojedla pico. Mojca je maznila lokalne mesne kroglice, jaz pa ob kostanjevim točenim pirom mastil z divjim prašičem. Pravi Obelix.

Po Corteh je pot proti jugu, proti Ajacciu ovinkasta za znoret. Pa to je glavna cesta. Vmes je še prelaz Vizzavona na višini 1132 metrih al tu nekje. Od Ajacci proti Proprianu pa se šele zavije. Ma tu ne drži več tista, da sta ovinka samo dva, levi pa desni. Tu so še levi, ki se še dodatno zalevi, pa desni, ki ima potem za desnim ovinkom navzgor takoj še levega navzdol. In tako celo pot. Oni severni del ima super obinke, take dolge, ki se ne zalomijo stedi ovinka, ti centralni in južni pa uff. Pa to niso neke razdalje, vseskupaj je za dobrih 140 km.

No tu v bližini Propriana bomo spet kakšnih štiri, pet noči. Obiskali par plaž in ponavljali te vzgibe, da se bomo na vročem mestu hodili ohlajat v bližnje morje. Upam, da če bo že nad 33 stopinj, naj bo takšna tudi hitrost vetra v km/h.

Še opomba, prispevka nisem mogel objaviti, ker na lokaciji, kjer imamo šotor nimamo glih signala za mobilne podatke, wifi pa je za kupit, česar seveda (še) nismo naredili, je pa kakšen romunski kilobajt mogoče brezplačno ujeti v bližini recepcije. Torej objavim danes, če bo pa to jutri, bo pa itak vidno, kot da sem objavil danes. Lahko noč…

Naslov je povzet in prirejen po kolumni Zgodbe iz močvirja Marka Radmiloviča na Val 202, kjer vsakič začne s stavkom: Sedim v močvirju in razmišljam…