Tokrat gremo po dolgih 8 letih na ta velik dopust spet na Balkan. Nazadnje smo v to smer šli leta 2015 na Halkidiki, na otok Amouliani in leto kasneje, 2016 v Albanijo. Potem smo lazili po Azurni obali, Algarve, dvakrat na Sardiniji, Apuliji, Korziki in Kreti. Razen Apulije, ki je južno od nas, in Krete, vse proti zahodu. V vsakem primeru smo naše prejšnje poti štartali v smeri zahod in je bila naša prva država vedno Italija.

Tokrat pa je bila naša pot v smeri avtoputa Bratstva in jedinstva prema Beogradu. Avtoput je imel že boljše čase, se vidi da ga je zob časa že naglodal, saj je cesta kar rukasta. Je pa tudi prazna.

Iz Lj smo štartali ob pol petih. Zajtrk smo ob pol desetih imeli na plaži ob reki Savi v Sremski Mitrovici. Mesto je dokaj brezvezno, dokler ne prideš do plaže, kjer pa imajo res lepo urejeno.

Potem smo se peljali po novi kitajski avtocesti okoli Beograda. Na vsakem viaduktu, ki kar švigajo en sem drugi tja, je štempl Powerchina. Novi časi, ko ceste gradijo daljni tujci, a na cestah pa je še videti kar nekaj tuzemljskega. Yugece. One še iz stare juge, pa tudi kakšnega novega. No novi je verjetno še iz prejšnjega tisočletja, a je drugačen le po tem, da ima plastično sprednjo masko.

Na kosilu smo se ob 14uri ustavili v nam že znanem gostišču Gros v Leskovacu na vsem znanem leskovačkem grilu. Okusno.

Do Vranja smo imeli še pol ure vožnje, a meni se je po super kosilu super spalo, za kar je imela Mojca super možnost, ki jo je tudi takoj izkoristila, da me super speliska (štaj.: sfocka, slov.: oklofuta). Prenočišče smo izbrali v hotelu Ponte Bianco, ki se imenuje po eni od znamenitosti, turškem belem mostu v Vranju. Vranje je mesto z 50 tisoč ljudmi, ki imajo še lepo staro navado, da v soboto zvečer gredo v mesto na šetnjo. V zgodnjih večernjih urah se po glavni ulici v lepih oblačilih najprej sprehodijo ta najmlajši s starši, nato pridejo pubertetnice s prekratkimi krili in nato, ko pade tema, še starejše mladenke in mladenci. Lepo.

Jedli smo bolj malo a vseeno dobro pri Roštilj kod dude. Šiš čevab in bela vešalica ter pol kile pomfrija. Zaječarsko pivo je še vedno eno boljših piv na Balkanu.

Spali smo kot vbiti, po solidnem zajtrku smo se ob 10h spokali proti 5 urni vožnji do Sithonie. A projekcija 5 urne poti se je hitro razblinila v pločevinasti vrsti, ki se je vila pod Srbsko in Severno Makedonsko zastavo, saj smo se tu zataknili za dve uri in pol. Pri 35 stopinjah je klima hladila, hladne vode je bilo dovolj a vseeno ti kri po par urah malo zavre. V Makedoniji smo tankali, kupili sladoled, se polulali in prevozili teh 150 km prazne rodeo avtoceste v enem šusu. Makedonsko-grško Mejo smo prečkali v 20 minutah in že šibali proti Solunu.

V Sarti smo prispeli ob 19h in šli direkt na gyros pito. Tudi zaradi teh pit smo tu.

V preprost apartma smo se spokali ob osmih in se na brzino razpakirali. Klima je, hladilnik tudi, balkon z vetričem pa tudi.

Zaželeli smo se še malo osvežiti in smo se zato sprehodili 300 metrov do morja in se skopali v Egejskem morju s pogledom na dvatisočak Atos.