Sarti je malo mestece na vzhodni strani polotoka Sithonia v predelu Halkidiki v grški Makedoniji. Ime je dobil po starogrški naselbini, ki je bila malo južneje od današnjega mesta. Trenutno mestece so pa leta 1923 naselili grški begunci iz otoka Avsa iz Marmarskega morja, kot posledica izmenjave prebivalstva v Grško-Turški vojni. Grško-Turška vojna je potekala med 1919 in 1922 in je proti koncu vojne sprožila veliki begunski val Grkov, ki so živeli v Turčiji. In verjetno tudi obratno.

Spimo v apartmajih Alexandros, ki je kakšen kilometer južneje od centra mesteca Sarti. Apartma je preprost, malo dotrajan, a vseeno dokaj prijeten. Na zgornjem pogradu, kjer spi Ana, je bil zelo slab, dotrajan jogi. Ko sem videl gospo, mamo od sina in šefa Alexandra, so nam ga nemudoma zamenjali. Še enkrat več o tem, da so grki res prijazni gostitelji.

Torej v nedeljo smo prišli v Sarti, se fajn naspali in ponedeljek dopoldan po poznem zajtrku šli na bližnjo plažo, da jo vidimo še podnevi. Morje je glih prav, zaenkrat še čisto, nanj pa ponosno straži dvo tisočak Atos. Res deluje glomazno.

Ponedeljek je bil tudi dan četrte slovenske tekme na evropskem prvenstvu, tokrat proti Portugalcem. Zvečer smo se odpravili v mesto jest v taverno z imenom stari vrtec. Za predjed grška solata in buyurdi, za glavno pa dve musaki, pašta z maslom in jagenčkova rebrca. Solidno, ni pa bilo nebeško, kot smo pričakovali.

Ravno ko smo s polnimi trebuhi prisopihali do sosednjega bar, so na vsaj petih ekranih in platnu že naši peli Zdravljico. Žal je bila v baru lounge glasba, tako da nismo slišali himne in predvsem grškega izgovarjanja slovenskih priimkov naših fuzbalskih junakov. Večina v baru, razen enega otročiča in dveh mladeničev, so vsi bili za slovence. Sicer nas je bila večina iz exjuge, zagotovo pa vsi iz Balkana.

Poklapani a vseeno ponosni, smo se ob enih zjutraj, podobno kot naši nogometaši, spokali domov.

V torek smo spali še malo dlje, pa saj je tudi prav, saj smo na počitnicah. Sred dneva smo se spravili na cca 7 km oddaljeno plažo Tigania. Ne vem ali se v tem primeru T bere kot C. Do zadnjega kilometra poti je bila ena glavna cesta, nato pa labirint asfaltnih, betonskih, makadamskih in nekaj-vmes cest. Ne vem zakaj a zgledalo je kot neko gokart dirkališče z nebroj dovoznimi cestami. Smešno. No po par obratih, rikverc vožnjami in intuitivnih zavojih, smo na koncu parkirali na vrhu hriba, od koder si se lahko peš po eni izmed cestic spustil proti več zalivom. V glavnem izbire kolko češ.

Lačni smo kar hitro našli pot iz labirinta cest in se ustavili v lepem ambientu štirih tavern v vrsti direkt ob morju pred mestom Sykia. Prva na naši poti je bila zaprta, druga je bila prazna, tretja tretjino polna in četrta nabita. Izbrali smo tisto, ki bi jo tudi Rado, torej tretjo. Naročili smo si olala, jedli pa tudi kar ok. A še vedno ni bilo božansko, je pa že blo bližje. Jamas!