Kopaonik se je včasih imenoval Srebrna planina, ker so tu od nekdaj kopali rude, očitno tudi srebro. Zdaj je ta planina, ki se je večina nahaja med 1500 in 2000 metri, namenjena turizmu. Prebral sem tudi, da se tukajšnji folk ukvarja tudi z živinorejo, a razen divjih psov in mogoče deset krav, nismo videli. Videli smo tudi razrito zemljo, kar bi lahko bilo od divjih svinj. Prav tako rogaču podobnega hrošča, ki je dokaj redek. Sem misli, da bo več krav, koz in ovc, pa jih morda še zaradi kasetnih Natovih min ni.
V noči na ponedeljek smo se fajn naspali, saj je bilo ponoči prijetno hladno, verjetno okoli 15 stopinj. To je kar deset stopinj manj kot na morju. Po konkretnem zajtrku smo se pooočasi zapeljali do centra Kopaonika, kjer imajo kaj za počet, kot se spodobi za vedno bolj rastoči letni turizem v smučarskih središčih. Hoteli smo iti na gorske karte, pa je najmanjša starost 14 let, torej je to odpadlo. Potem sva z Ano vzela vožnjo s sanmi, ki pa je bolj nežna in kratka. Tista na Rogli je konkretno boljša. Nato smo se zapeljali z sedežnico na vrh Kopaonika, na Pančićev vrh. Tam smo se malo sprehodili, morda pričakovali kakšen bar, otroško animacijsko pot, pa na koncu ni bilo kaj dosti za počet. Del vrha je tudi zaseden za vojsko, tako da smo se po konkretnem razgledovanju vrnili nazaj v dolino in nato odpeljali v naš apartma, ki je po cesti oddaljen kakšne tri kilometre.
Proti večeru sva se z Mojco povzpela na sosednji hrib, na Tresko oziroma Šiljak in v vetru počakala na sončni zahod.
Torek smo preživeli pa čist lenobno, saj smo se do poznega popoldneva svaljkali po apartmaju. Malo na balkonu, malo v kuhinji kuhali, malo na kavču gledali tour. Zunaj je malo bolj pihalo, tak da nam je kar pasalo, da nikamor nismo šli. Na podlagi vročinskega vala v dolini in dejstva, da se tu kar fajn počutimo, smo se odločili, da podaljšamo naše bivanje še za en dan. O nameri smo obvestili Zokija, lastnika, ki nam je potrdil, da ima apartma fraj, tak da se vračamo domov v četrtek. S tem smo tudi iz našega plana črtali dvodnevni obisk Narodnega parka Tara v okolici Zlatibora. Do tja je dobrih 5 ur vožnje in potem od tam domov še sedem, kar pa bi bilo preveč. Smo si pustili ta del zahodne Srbije za kdaj drugič.
No pozno popoldan se je veter umiril in smo se sprehodili po travnatem pobočju mimo vrha Šiljka do bližine Kosovsko-Srbske meje. Nismo glih stali na eni strani, pa lulali na drugo, ampak smo samo stali, slikali in gledali.
Po dobri uri in pol sprehoda, sva še z Mojco sama nadaljevala od apartmaja v drugo smer, kjer sva videla predel imenovan Sunčani breg. Zgledal je tak, kot da bi takoj po novem letu nekdo z bagri nagnal vse turiste in je zdaj pol gradbišče, pol turistično apartmajsko središče.
V sredo smo se spet zapeljali do centra Kopaonika, da bi Ana in Luka šla na adrenalinski park, no parkec, ker ni ravno velik. Najprej je bilo vse zasedeno, tako da smo odfurali še ene sanke, nato pa se je park sprostil in se je Ana lotila dveh smeri, eno za manjše otroke, drugo pa za večje otroke in starše nižje rasti. Luka se ji ni hotel pridružiti.
Jest smo šli k Magdiču, kjer smo kar solidno jedli. Sarma je bila dobra, dimljena vešalica tudi ok, dobra pa je bila sladica, imenova tre leči, albansko za tri mleka.
Vmes pa se je dvakrat nežno vlilo, tak da smo videli dež po dveh tednih, pa še tisti v Sartiju je bil bolj švoh. Dež nam ni opral avta, ker smo ga meli na suhem v parkirni hiši. Tu na Kopaoniku imajo neki nedodelan parkirni sistem. Vsepovsod v centru imajo znake, da je cona za parkiranje in da treba poslati sms na neko štirimestno številko. Obstajata dve številki, ena je za enourno, druga za celodnevno. Ena ura stane 100din(slabi euro), dnevna pa 500 din. No seveda stvar za tujce ne deluje, no vsaj v našem primeru ni, tak da nam je redar svetoval, da naj parkiramo v garaži, kjer so cene podobne, a malo dražje. Garaža, ki več ali manj stoji prazna na drugi strani ceste, pa je tudi tak na pol narejena. Na stopnišču ni luči, tak da se hitro znajdeš v trdi temi, do nje ne vodi prehod za pešce, plačat moraš človeku v nadzorni pisarni ob vhodu. Njemu sem tudi omenil, da ni prehoda za pešce, pa je odvrnil, da se vedno najde kaj, da nekaj manjka.
Popoldan smo preživeli dremajoče in nismo šli nikamor na sprehod. Ta Kopaonik smo vzeli bolj na izi, saj smo se hoteli izogniti vročini. Sama z Mojco bi se še kaj več premikala, a se mulcema ni dalo kaj dosti.
V četrtek gremo proti Sloveniji preko Kraljeva, Čačka in Obrenovca in pred Beogradom zavijemo proti Zagrebu. Napovedane so hujše nevihte, tako da upam, da se jim izognemo.