Tako, pa smo doma. V četrtek smo na brzino spakirali in se ob 9:30 odpravili proti severo-severozahodu. V zraku se je tokrat čutila vročina in sopara, a še vseeno je bilo v senci prav prijetno s temperaturo okoli 24, 25 stopinj. Ker je Kopaonik v območju narodnega parka, je treba ob vstopu oziroma izstopu plačati vstopnino. To pa imajo urejeno bolj po srbsko, kar v mojem pogledu pomeni uporaba sodobne tehnologije s pomočjo človeka. Na Kopaonik vodijo tri ceste, vsaj toliko smo jih mi opazili in prevozili. Na vsaki cesti na različni nadmorski višini stoji koliba, zraven nje pa naprava za avtomatsko branje tablic. V tej kolibi je včasih prisoten človek, včasih ga pa ni. Pred kolibo je znak stop, tak da se moraš ustaviti, a ko smo se parkat ustavili, noben ni prišel ven. Enkrat so delavci nekaj popravljali, enkrat nam pa je redar zapisal tablico, povedal da se nam splača plačati tedensko tarifo a smo se zmenili, da bomo še kakšen dan tu in da bomo plačali, ko bomo šli. Zanimivo, da niso postavili rampe čez cesto. No na poti domov nas je pot vodila tako, da smo se najprej zapeljali v narodni park, kjer v kolibi ni bilo nobenega. Potem smo čez 300 metrov zavili levo, da bi se spustili proti Jošanićki banji, kjer je bila koliba postavljena skoraj v dolini. No tu smo se ustavili in je iz kolibe prišel gospod, popisal tablico in prišel ven z računom za 800 dinarjev, kar velja za tedenski vstop v narodni park. Sicer obstaja neka QR koda, ki verjetno vodi na spletno stran, kjer verjetno lahko plačaš preko neta.
Naprej nas je pot vodila ob reki Ibar mimo grada Maglić do mesta Kraljevo, v bližini katerega so v samostanu Žiče kronali srbske kralje. Cesta, ki teče ob reki, je ponavadi ovinkasta in ta ni bila nobena izjema. Problem pri teh cestah je, da so nonstop neke omejitve hitrosti, katerim vedno ne sledijo križišča oz preklic omejitev. Načeloma se skušam držati omejitev, a te v kombinaciji pomankljivih prometnih tabel in tišanja domačinov, slej kot prej spravijo v nedovoljene hitrosti. Na to foro sem se ujel tokrat, ko so nas ujeli na radar, kjer sem peljal okoli 80 kmh, omejitev pa je bila natančno pojma nimam.
Starejši policaj me je najprej prosil, da parkiram v senco, da sonce ne bo sijalo na speča otroka. Prosil me je za vozniško dovoljenje, za katerega sem porabil kakšno minuto da sem ga našel. Nato me je vprašal par stvari od kod sem, kje živim in kje delam. Na koncu doda: gospodine Deanovič, molim vas, da malo usporite, jer ste bili prebrzi. In me lepo pozdravi in zaželi prijetno in varno pot. Vljuden in prijeten. Nekak se mi je zdelo, da bi ga prosil, da gre za kakšen teden v Preševo, da pouči onoga gospodina Stojanovića iz mejnega prehoda.
Nato smo v Kraljevu zavili proti Čačku (vedno se mi zapoje pesem Lepe Brene) kjer smo našli trgovino, ki ima pred blagajno stranišča. To bi morali obvezno narediti v vsaki večji trgovini, sploh v teh hofrih in lidlih, kjer ne šparajo s hlajenjem oz. nimajo hladilnikov zaprtih. V trgovini so cene podobne našim, mogoče določeni izdelki so malo ceneje. Recimo kava je kar tu nekje, kot pri nas, pivo je cenejše.
Od Čačka naprej pa smo bili na avtocesti, ki je nismo zapustili vse do Ljubljane. V okolici Sremske Mitrovice smo tankali, kjer je gospod povedal, da že nekaj tednov slabo spi zaradi vročine. Da se ponoči sploh ne ohladi kaj dosti pod 25. Upam, da se je te dni že kaj naspal. Mejo smo prečkali v 15 minutah, saj je vrsto izbrala Mojca. Na hrvaški avtocesti smo jedli v McDonaldsu. To je na letošnjem dopustu prvič, kar ni slabo ane. Okoli sedmih, pol osmih smo bili v Lj in najprej šli do avtopralnice ter oprali avto. Nato domov, razpakirali in dali prat cote in nato šr sebe in šli spat v domače pojstle.
Naredili smo 3200 km in konkretno stestirali Hondo. Skupna poraba je bila 5,7 litrov, klima dela dobro, placa je bilo dovolj, saj smo lahko zaprli kuferam tudi z rolojem. Zadovoljni.
Na poti smo bili od sobote 29.6. do četrtka 18.7., kar znese 20 dni. Spali smo v štirih različnih nastanitvah, zunaj jedli skoraj vsak dan, porabili 3 in pol sončne kreme faktor 50, spil cca 9 različnih pirov, v Grčiji videli več slovenskih avtov kot nizozemskih, a obeh manj kot deset. Porabili 4000 evrov, pol od tega je šlo za spanje.
