S prelaza Lautaret se za 500 višinskih metrov spustimo do vasice La Grave, v kamp Meije. Francozinja nas sprejme, čeprav rečemo da ne potrebujemo elektrike, jo vseeno zaračuna, tako da smo se potem vseeno priklopili na omrežje. Smo se naredili francoze tudi mi. Res lušten kamp, z malim bazenom, ki ima razgled na ledenik La Meije, pod istoimensko goro, ki meri skoraj 4000 metrov.

Parkirali smo skupaj s Sandijem, tako da smo naredili mini tabor. Malo smo jedli, plavali, igrali mini golf, gledali tour, fuzbal. Pač te julijske dopustniške dogodke. Zgodaj zjutraj so Sandijevi šli že naprej, proti centralnemu masivu, mi pa smo še malo poajali in se odpravili naprej šele okoli poldneva. Še prej smo z Mojco in Beti šli v vasico Grave na sprehod in sveže bagete, crosone in brioše.

Iz mesta je lep razgled na ledenik in goro. Samo mestece, pa je znano po turnem smučanju.

Sveže bagete so bile res dobre. Albanci, vsaka vam čast da delate noč in dan, a vseeno dajte se vsaj malo približati tem pekovskim dobrotam.

Naš naslednji cilj ni bil daleč, mestece s svetovnim imenom, Allemonde. Ta cilj sem izsilil, ker sem želel s kolesom na Alpe d’Huez. Prvi cilj kolesarskih podvigov je bil Mont Ventoux v Provansi, a smo zaradi visokih temperatur, okoli 40 stopinj, prestavili obisk tega golega velikana. Torej druga najbolj popularni kolesarski vzpon je pa ta Alpe d’Huez. Torej familija gre z gondolo na goro, jaz pa okoli s kolesom in se morda dobimo zgoraj na kosilu, če me bodo dolgo čakali.

Vzpon sredi dneva v vročinskem valu, čeprav v Alpah, je kar zahteven. No komaj sem prilezel v vasico, ki bo letos dvakrat gostila cilj na etapi Tour de France. Družini se v tej vročini na 2000 metrih nadmorske višine ni dalo do mesta snidenja, pri jezeru Besson. Pa sem sam tam spil litrco, da sem se vsaj malo odžejal.

Spust v dolino je bil res lep, seveda velik del tusi v senci, a vseeno je bilo treba ta vzpon na kultni Huez narediti, če že mam bicikl in voljo zraven.

Nato smo se premaknili iz Alp proti jugu, v postajališče za avtodome blizu mesta Valence.

Pravi mali marelični raj. 7€ smo vrgli v kaselc, pobrali kakšno marelico s tal in prijetno zaspali. Zvečer je bilo kar prijetno, ne prevroče tako da smo se vseeno naspali. Seveda je Betka že ob sončnem vzhodu želela preveriti kje ležimo in kateri psi so na okoli scali.

Zjutraj sva se z Mojco odpravila na kolesarski izlet v bližnjo srednjeveško vasico po imenu Mirmande. Malo sva se zjutraj obotavljala, pa sva si premislila in se odločila, da greva samo do trgovine. Ko sva štartala, ga je Mojca tak žgala, da sem ji predlagal, da se vseeno zapeljeva do mesteca in ko se vračava, se ustaviva še v trgovini. Pot je bila kar pestra, na zadnjem vzponu do cerkvice je Mojci spodrsnilo in je padla. Pri hitrosti nič na uro, a je kolo na makadamu prijelo in jo je zasukalo, tako da je odrgnila koleno. Nič zvito ali zlomljeno, tako da vse ok.

Lačna sva prišibala v veliko trgovino, kjer ni da ni. Še dobro, da sva bila s kolesom in dvema torbama, drugač bi pokupila vse kar bi se nama zluštalo. Ko sva se vrnila s polnima kufroma, smo se izpod marelice prestavili pod bor. V lepi senci smo pojedli pozen zajtrk in se še malo namakali pod zalivalko trave ter nato zgodaj popoldan odpravili napot proti sredozemskemu morju.