Pot proti Sredozemlju je potekalo proti vetru ob 39 stopinjah, a je klima dobro opravila nalogo. Pot se je kar vlekla, a smo zdržali brez postanka. Tudi Beti se je že navadila na potovanje, le zmede jo ustavljanje ob cestninskih postajah in takrat začne cviliti in jamrati.

Spali smo v novem, lani odprtem Pza, čist ob morju. No morje je vseeno bilo enih 500 metrov stran, vmes pa mivkasta plaža. Plaža je bila razdeljena na štiri dele, eden je bil namenjen tudi za kosmate plavalce. Pa ne to mislit samo na moške v poznih srednjih letih, kjer rastejo dlake iz vseh možnih por, ampak na štirinožne bevskajoče človeške sopotnike, pese pesaste namreč.

Morje je bilo presenetljivo mrzlo, tako da smo se ohladili oz se kaj dosti namakali nismo. Beti je šla vodo le do bikinija; verjetno si ni hotela zmočiti frizure, saj je v PZA navohala nekaj ostalih kosmatincev.

Odigrali smo še eno tekmo v znak spoštovanja svetovnemu prvenstvu v fuzbalu. Pri nas se je tudi končalo s penali, le da kolikor vem ni rabil posredovati Trump.

Pod nadzorom Beti VAR.

Zvečer je fajn pihalo, tak da se je dalo spat. Sem bil pa tak zmatran, da nisem mogel niti kaj dosti skuhat, vmes sem v avtodomu še odtrgal usb dondl za polnit prenosne naprave. Spanec je pomagal, da sem prišel malo k sebi.