Vročina ne pojenja, tu v kampu na 1100 nm je več kot 30 stopinj, nekje višje okoli 30. Če piha veter je ok, ponoči se tudi kar shladi, tako da se da spat. V avtodomu klime še nismo sprobali, ker še nismo bili na elektriki z dovolj močnim tokom oziroma varovalko, bi bi prepustila potrebnih cca 10A. Tour je zapustil Pireneje in so se podali proti Bordeauxu, kjer jim je verjetno zelo vroče. Z Mojco sva se zjutraj, no dopoldne s kolesi odpravila na bližnji prelaz Hourquette d’Ancizan. Res slikovit prelaz, ki je bil tudi parkrat že na TdF. Midva sva ga vzela s strani Peyolla, kar iz kampa, torej z zahodne strani,

Čutilo se je, da sem dan prej bil na Tourmalet, tako da je šlo spet počasi. Tolko bolje, saj sma mela čas za ogledovanje okolice.

V tem kampu se nam je čas iztekel, plan za naprej je bil še globlje v Pireneje, v Gavarnie-Gedere, tam kjer je bil cilj etape TdF. Slikoviti amfiteater gorskih sten in pašnikov. Na povpraševanje o možnosti prespanja za dva dni v tamkajšnjem kampu, smo dobili negativni odgovor . Vse polno. Nekaj je sicer parkirišč a smo se vseeno zaradi razdalje odločili, da se premaknemo ne tako globoko v Pireneje. Ne vem kdo ali kaj, a znašli smo se v Lurdu. Imajo lep PZA nad centrom Lurda. Pot do tja je seveda levo, desno in gor, tak da je bilo potrebno malo manevrov, a vseeno nam je uspelo brez kreganja in razbitin.

Nekaj je hotelo deževat, pa potem ni, tak da smo šli na špancir v mesto. Očitno smo ujeli neko uro, ko se je proti katedrali zgrinjala gruča vernih, bolanih, obupanih in radostnih. Beti jih nekak ni razumela, tako kot tudi nje ne razumejo varnostniki ob vstopu v verski kompleks parka in cerkva, saj je pesom prepovedan vstop. Kot največji nevernik izmed družine, sva oba kosmatinca ostala zunaj kompleksa in se malo sprehodila gor in dol po pločniku. Dokler je še pač bil.

Verniki so imeli nek ritual in so z nekimi podobami in kipi Marije in drugih hodili po stadionu, ki je po obliki , a brez tribun, podobnemu tistemu Panatenskemu v Atenah. Nato smo se odpravili gledat nogomet v nek lokal, malo ven iz strogega centra. Tekmo med Španijo in Belgijo, so že prej napovedovali mladi španski turisti, ki so bili oblečeni v Roja drese in si peli njihove navijaške pesmi. Zjutraj smo na PZA pojedli zajtrk in se odločili, da se umaknemo iz vročine nekam višje. Čist blizu je kolesarjem znamenito smučišče Hautecam in na vrhu nad 1500 metrih so kar tri parkirišča, kjer se da prespati v a avtodomu.

Vmes se še ustavimo v pekarni po odličen kruh in se z avtodomom zapeljali gor. Na določenih delih je bila kar ozka cesta, tako da je bilo treba previdno in počasi. Na vrhu smo parkirali na kar ravnem parkirišču s super razgledom v dolino .

Ker tudi na tem smučišču želijo oživiti poletno sezono, so pripravili mali park za poživitev. Kupili smo karte za kratek bob, pa za kolo na žici oziroma flyzipbike, ostale stvari pa so vile ali slabe ali pa nezanimive otrokoma. Zmaga predvsem ta zipbike

Za kosilo smo si privoščili čufte in umetni pire, za sladico pa razgled.

Zvečer sva šla z Mojco s kolesi na turo po hribu in bila nad razgledi, količino in raznovrstnostjo pašnih živali kar malo osupla. Kjer je dosti pašnih živali je tudi dosti dreka. In tega je vsepovsod ogromno. Dosti cest oziroma poti ni makadamskih ampak kar travnih; verjetno pomaga k temu pojavu kaj količina iztrebkov. Prav tako so avtodomi postavljeni na razglednih točkah, tak da da vsemu skupaj da to res zanimiv izgled.

Krajši krog sva še ponovila z Luko, ki mu s spuščenim sedežem Mojčino električno kolo kar ustreza. Ana in Mojca in verjetno tusi Beti, so sončni razgled občudovali iz avtodoma, midva z Luko pa s kolesa kakšnih sto metrov višje.

Zjutraj sva z Luko, sicer po drugi poti, ponovila kolesarjenje, a tokrat je bilo vroče in slabša vidljivost. Sam sem še nato prevozil zadnje tri km tega kultnega vzpona Hautacam, toliko da sem vsaj malo podoživel kako strm je vzpon. Sicer je najstrmejši vzpon nekje na polovici, sem zato podaljšal vzpon še za km do vrha Tramasella.

Sredi dneva smo se spustili v dolino, seveda obiskali še pekarno in nadaljevali našo pot proti Atlantiku, kjer sta v PZA v kraju Seignosse. Au revoir Pyrenees, res ste nas očarali.