Tako, pa smo prišli do Atlantika oziroma kot se tu napiše Atlantique izgovori pa seveda čist nekak drugače. Kako se pa izgovori mestece, ki je zapisano v naslovu, pa pojma nimam. Deluje bolj nizozemsko, če dodaš sosednje kraje kot so Seignosee in Capbreton, dobiš občutek da si nekje severneje ob Atlantiku, ne pa čist na jugo zahodu Francije. Soorts-Hosegor ima veverico v grbu, katere sicer nisem nobene opazil, pa sem bil kar dosti v šumi in na splošni zunaj. V glavnem ime Soorts prihaja iz gaskonjščine in bi naj pomeni “tam, kjer so viri”. Hossegor pa naj bi izhajal ali iz akvintanjščine ali pa baskovske besede za “suho vodo”. No zdaj če to združim, dobim zelo smiselno in predstavljivo poimenovanje mesteca: “tam kjer izvira suha voda”.

Ok, na lokacijo v PZA od podjetja Camping Car Park smo v nedeljo prišli v iz Pirenejev, s Hautacama. iz višine 1500 metrov na nič, nula, rien. Pa še vročinski val s temperaturami okoli 35. Sparkiramo se zraven Sandija in Tinke, katera se premakneta proti severu v ponedeljek zjutraj. Kakšno rečemo, spijemo, se sprehodimo do oceana in se vržemo v ledeno hladno oceansko vodo. A-a. Vržemo se že, a voda je topla, 23 stopinj ali koliko že. Prav presenetljivo topla voda. Kot kaže je zaenkrat Sredozemsko morje hladnejše od atlantskega. Čudno. Čofa čofa, nazdravimo maturantskemu uspehu njunega sina in Mihe, sina Mitje. Ob sončnem zahodu še enkrat nazdravimo in se počasi vrnemo v PZA.

Noč se tu začne še kasneje, tam okoli desetih je tema, tak da je naenkrat polnoč in treba še kaj spat. Zjutraj pa vsi dooolgo spijo, razen Beti seveda. Beti se zbudi okoli pol sedmih, začne jamrat in hoče ven iz avtodoma in ko pride ven, se vleže in godrnjoha naprej. Ma če sem se že vstal, te bom zdaj vlekel malo naokrog, da spustiš kakšno kapljico urina.

Sandi in Tinka ter psica Ava se premaknejo severno, mi pa še na lokaciji ostanemo še dve noči.

Naslednji dan so valovi večji, a za nas to ni nič. Z Ano se pogumno boriva z valovi, dokler naju en velikan ne poklopi , potopi in izpljune prestrašena na obalo. Anina maska je dodatno onesnažila Atlantik, tako da se mu v tem primeru oba iskreno opravičujeva.

Zadnji večer želimo polfinalno tekmo Francija-Španija gledati nekje v lokalu, da doživimo, kako je biti domačin, ki igra tako pomembno tekmo. Španska reprezentanca nam pokvari, da doživimo še finalno tekmo, saj so deklasirali Francoze. Prva gostilna je super okrašena, saj so ta dan francozi praznovali tudi svoj Dan padca Bastilije, ki je kar velik njihov državni praznik. Ta gostilna je bila tudi super polna in nismo dobili prostora.

Nadaljevali smo do naslednje gostilne, ib jezeru, kjer smo se lahko vsedli nekam v kot z delnim pogledom na ekran. Vzdušje v gostilni je bilo kar klavrno, kot je bila tudi hrana.

Pir pa ni bil slab, cena pa malo slabša.

Naslednji dan se zjutraj odpravim na kratek kolesarski krog. Poti imajo super porihtane, tako da večino poti lahko opraviš na kolesarskih stezah.

Spakiramo, spraznimo vodo in wc, napolnimo svežo vodo in se podamo proti severu. Še prej se spravimo na francoske specialitete, pate fois gras (pašteta iz gosjih jeter), morske polže in ostrige. Pašteta dobra, meni edinemu polži tudi, ostrige pa tudi niso švoh. Ostrige in polže gojijo v slanem jezeru, tri metre stran od kraja mastenja.