Pa smo spet na tem bregu. Minilo so 4 leta od našega zadnjega obiska tudi letos najviše točke TdF. Takrat smo spali v apartmaju v vasici Valloire, tokrat spimo 5 km višje proti vrhu prelaza. Imeli smo v mislih, da bi šli še v Alzacijo, a za tja bi rabil vsaj 4 dni, nam pa je ostalo le še tri, od tega enega porabi transfer do doma.

Iz predalpskega sveta smo se po avtocesti pripeljali do vznožja na prelaz prelaza Telegraf, ki je kar strm in dolg. Po Telegrafu sledi že omenjena vasica Valloire, ki s sosednjim Valmeire tvori srednje veliko smučišče. Ker smo se na prelaz peljali en dan pred tekmo, smo še upali, da bo kakšen lep prostor še ostal za nas. Prav tako smo vedeli, da je zaradi dveh ciljev etap na Alpe d’Huezu večina folka tam. Vseeno smo že od vznožja na Telegraf gledali mesta, kjer bi se v primeru zasedenosti prostorov za parkirat avtodom, mi sparkirali. Pa je bilo kar nekaj mest, ki bi verjetno nam ustrezala. Naprej od Plan-Lachat nismo imeli plana it, saj se potem začne ozka in prepadna cesta. Čeprav so tam najlepši placi, si vseeno nismo upali gor. Na Plan-Lachat obrnemo in se sparkiramo 3 km nižje, takoj ob cesti.

Vržemo zastavo na haubo in pojemo kosilo ter na tablici v prekinjajočem prenosu pogledamo etapo, v kateri je Pogo postavil rekord vzpona na Alpe d’Huez. On je rabil nekaj čez 32 minut, jaz pa pred tremi tedni skoraj štirikrat tolko, eno uro in petinpetdeset minut. Sem raje z besedo napisal, da se ne vidi tako očitno.

Navdušena nad spremljanjem profesionalcev med vzpenjanjem na kolesu , se ob šestih še midva spravima na kolo in via do prelaza Galibier. Štart je bil kar v hrib, brez prejšnjega segrevanja in me je tako zabilo, da sem komaj pri ravnini na Plan-Lachat prišel k sebi. Vzpon je res razgleden, dosti lepši od Tourmaleta, Hueza, primerljiv s tistimi v Dolomitih.

Na vrhu niti ni bilo tak mrzlo in ni pihal veter. Spust je bil prijeten, Mojca je zaključila pri avtodomu, jaz sem nadaljeval s spustom do Valloira in od tam še vzpon do našega placa. Tako sem recimo prevozil celotni breg, iz vasice do prelaza, 16 km. Celi vzpon se šteje še s Telegrafom, a to bi bilo zame preveč. Pa še tema me je dobila.

Naslednji dan , na dan etape, ki je šla mimo nas, smo dodatno opremili avtodom. Najprej je priletela karavana, ki se nam je zdela daljša kot pa v Pirenejih. nabrane robe je pa tudi bilo kar nekaj, glede na to da je pred nami punca imela karton z vrečo, z namenom spodbudit metalce iz karavane, da zadanejo.

Tekmovalci so prišli dobri dve uri po karavani. Vmes je hotelo nekaj deževat, pa smo povabili mlado francosko družino iz okolice Valensa pod naši tendo. Vreme se je do prihoda kolesarjev umirilo in smo lahko brez skrbi od blizu spodbujali kolesarje.

Ves čas smo verjetno zaradi prezasedenosti omrežja bili brez mobilnih podatkov, tako da noben okoli ni mogel spremljati dirke preko mobilnih naprav. Nam je informacije sporočala tašča Vida, tako da smo vsaj okvir o vedeli, da je beg in da zadaj kolesarita še dva naša, ki smo ju seveda tudi glasno pozdravili.

Ko se je dirka odpeljala mimo, smo pojedli že prej skuhano kosilo, ter ko so se sprostili mobilni podatki, smo pogledali etapo do konca.

Nato smo spakirali in se odpravili s hriba dol v smeri proti domu preko prelaza Col du Cenis.

Spali smo v kraju Asti, vzhodno od Torina in nato v nedeljo prečili padsko nižino, se na kosilu ustavili v nam ljubem Doppio Malto pri Gardskem jezeru. Po kosilu se je konkretno vsipalo z neba, mi pa smo še malo počakali v gostilni, da se dež umiri in da lahko brez čolna pridemo do avtodoma.

V Ljubljani smo prišli okoli osmih z že spraznjeno odpadno vodo in wcjem ter polnim rezervoarjem pitne vode. Vmes nas je še enkrat dobil dež, tako da nas je na poti domov namočilo dosti volj, kot v vseh treh tednih skupaj. Avtodom vrnemo v ponedeljek zjutraj ob osmih in s tem smo zaključili naše 24 dnevno potovanje. Sledijo še cifre, a to kasneje…