Iz Centralnega masiva smo se zapeljali v predalpski svet, kjer se v daljavi že vidijo visoke gore in pa teren je gor in dol. Predvsem se to čuti ob vožnji, kjer se po strmem spustu ponavadi takoj spet začne naslednji mali vzpon, dolg približno kilometer. Izven avtoceste je za popestritev dodana še kakšna vasica z omejitvijo trideset in ležečimi policaji. Da na rondoje ne pozabim. Res država rondojev. V Franciji sigurno obrabijo bolj desne gume kot leve. Verjetno ob menjavi gum ne rečejo, sprednje mi daj nazaj in zadnje naprej, ampak leve mi daj na desne.

Prespali smo na parkirišču od zabaviščnega parka Walibi, ki ima štiri lokacije po Evropi: dve v Franciji in po eno v Belgiji in na Nizozemskem. Tisti drugi v Franciji je med Bordeauxom in Toulousem, a je bolj za mlajše otroke. Ta, vzhodno od Lyona, pa je manjši in za primerjavo bolj nežen od Gardalanda. Ker je manjši je tudi obvladljiv in lahko vse atrakcije doživiš v enem dnevu. Ker sva moški del družine bolj sramežljiva do izločanja adrenalina, se je za sopotnico Ani “prostovoljno” javila Mojca. Park se odpre šele ob 10 uri, tako da smo se lahko naspali.

Najprej sta šle na najhujšo stvar, neki vlakec, nato pa še na vse ostale gore-dole atrakcije. Imajo kar nekaj vlakcev in pa manjši prosti pad, tako da sta za ceno 44€ kar sprostili nekaj adrenalina, predvsem pa namučili grlo.

Midva, bolj umirjen del družine in pa “okolokučno lajalo zvano Beti”, pa smo šli v 40 km oddaljeni Voiron, kjer je bil štart etape TdF. Tam sta bila tudi Drejč in Karmen, ki sta ravno dobro začela z dopustom. Vožnja do mesta torej gor-dol, tako da smo podobne občutke doživljali vsi člani družine. Predstavitev ekip in članov ekip je bila pred katedralo, tako da je bila kulisa zelo lepa.

Po štartu smo šli najprej na en pir nato pa še na napolitansko pico k Donu. Sam sem izbral mezo-mezo, kar pomeni pol pice in pol solate. Za poletno vročino kar dobra izbira.

Upošteval sem tudi redko uporabljeno pravilo, da se v trgovino po nakupe ne hodi lačen, a sem vseeno nabral za stotaka robe. Luka in Beti sta čakal pred blagajnami, saj se v trgovino z zverjo ne sme it. V šoping center in picerijo v njem, pa ni bilo problema.

Na parkirišče ob Walibi parku smo se vrnili ravno pet minut pred 18h, ko so zaprli Walibi park. Ker še nismo vedeli kam gremo naslednje in zadnje tri dni potovanja, smo se premaknili na pet minut oddaljen PZA, da se pripravimo za naslednje dogodivščine in nafilamo in spraznimo odpadno vodo ter wc.

Še par slik našega prenočišča v zadnjih treh tednih. Prosim za razumevanje, da nimamo glih pospravljeno in očiščeno.

Pogled proti kabini

Pogled nazaj:

Pogled v kopalnico:

Smo kar zadovoljni, je pa res da je to budget varianta Adrie in to se pozna pri materialih. Sicer kaj dosti nismo polomili in potrgali, kaj pa smo, pa se je dalo popraviti. Upam, da tako ostane do konca potovanja.