Ne vem, zakaj sva oba z Emilom ob pogledu na današnjo plažo oba pomislila na Prešernov “Popotnik pride v Afriko puščavo”. Verjetno zato, ker Afrika ni daleč, in ker smo si delček puščave danes na plaži Bordiera lahko predstavljali oz.tudi doživeli.

Praia Bordiera je spet še ena plaža, ki nas je očarala.

Ko smo parkirali, smo si najprej morali umiti noge pred vstopom na območje plaže.

Prečkali smo delček neke reke, vodo je Emil oz.njegov jezik preveril in res ni zaznal soli v vodi.

Pot se je nadaljevala skozi najbolj sušni del, saj smo morali prepešačiti kar nekaj peščenih sipin. Noge so se ugrezale v vroč pesek, vode pa nikjer.

Hecam se. Ni bilo tako hudo, prehoditi smo morali celih šest peščenih sipin (po domače šest pejskovih brejgecov). Je pa bilo zabavno, predvsem za mala dva, ko sta prišla na vrh ene, misleč, da bosta videla morje, pa potem spet pesek.

Ko bosonogi prehodimo še zadnjo vročo sipino, zagledamo vodo, morsko vodo.

In polno deskarjev. Te zahodne plaže so pa res raj za deskarje. Videli smo mogoče tri štiri deskarje, ki so obvladali jahanje valov, in 50-60 ostalih, ki se učijo. Plaža drugače zelo lepa, mogoče najbolj divja do zdaj od vseh, ki smo jih videli. Ima en surferski barček in nobenega wc-ja. Pride pa občasno z zvončkom prodajalec krofov. Ti prodajalci so kar pogosti na plažah in prodajajo samo krofe, žal nobenega sadja. Se vidi, da smo najbližje Ameriki. 😉

Z Emolom sva tokrat udarila en “desert tennis”, po slovensko puščavski tenis, Luka in Ana pa sta malo raziskovala naokrog po “puščavi” in že je bilo dneva hitro konec.

Tokrat pakiramo kufre, zapuščamo Vila do Bispo in divji zahod ter se selimo na vzhodni del Algarveja, v Olhão. Tu bomo uživali še zadnjih pet dni na Portugalskem.