V ponedeljek ob šestih zjutraj nas je pred hotelom čakal taxi kombi, da nas zapelje do letališča. Ana in Luka mi med vožnjo zaupata, da se prvič peljeta s kombijem. Fajn, spet nekaj novega za ti dve mladi bitji. V mini hotelu so nam pripravili sendviče in sadje, tako da smo imeli zajtrk na letališču. Res so bili pozorni in prijazni. V BJB Alojamentos v Olhao je pa štimalo vse. Še to, lastnik je, ko sem mu dal podatek kje sem rojen, rekel da mu je ime kraja znano iz fuzbala in iz lige prvakov. Maribor šampion. Seveda ni niti trznil, ko je z osebne prebral, da živim v Ljubljani. 

Let je bil ok, razgleden saj smo preleteli centralno Španijo, Bilbao, Pireneje, zavili proti Alpam in nato pristali v vročem in soparnem Milanu. Pričakal nas je spet kombi in nas odpeljal do avta. Avto smo za dva tedna pustili pri Mister parking, ki za cca pol cene ponujajo parkplac v okolici letališča. Avto je seveda bil na drugem parkirišču, kot sem ga pustil, a to je bilo tudi pričakovano, saj sem jim pustil ključe, da ga lahko premikajo. Smer Como, cilj Sorico na severnem delu jezera.

Jezero Como smo prevozili po zahodni obali. Parkrat smo se ustavili, da se malo razgledamo. V spodnji polovici je obala bolj prestižna, na severnem delu pa bolj normalna. 

No, dostop do prenočišča pa je tokrat malo nenormalen, saj je zadnjih 500 metrov težje prevoznih, razen za šoferje tipa Damir in te domačine z malimi đipi Jimny. Vse skup pa je potekalo tako. Ko smo se pripeljali do točke, kjer ni šlo več naprej, sem poklical gospo, da pride z đipom po nas. Tak je tudi ponudbi prenočišča prek airbnb-ja. Najprej se zbašejo v đipa Mojca in otroka, mene peljejo s prtljago v drugi rundi. Medtem, ko jih čakam, mimo mene po cesti rahlo zbegano pritečejo trije lepi osli in nato za njimi še en zamudnik. Vrne se gospa Rezika z đipom in še mene odpelje na adventure jeep trip. Cesta strma, betonska in seveda prepadna, gospe pa dela težava že samo speljevanje. V mešanci italijanščine in nemščine pove, da je mož ravnokar šel v trgovino in da se naj ne bojim. Pot vodi najprej strmo gor, potem se zravna in nato strmo navzdol. V glavnem dokaj adrenalinsko, v kombinaciji z Reziko za volanom 🙂 Ne ne, saj je peljala zelo suvereno in previdno.

Prenočišče imamo v starejši hiški, ki se drži Rezikine hiše. Za dva dni bo ok. Pod drevesom imamo ročni fuzbal, okoli nas pa z repom opleta nemška ovčarka Bella, nasmejana Rezka pa nam je za dobrodošlico ponudila pecivo. Okoli nas ni sosedov, razen cerkve San Miro, od koder pa je res lep razgled na jezero. Narava, mir in tišina.