V torek smo preživeli miren dan, nič kaj napornega, razen večurnega igranja ročnega fuzbala in kratkega sestopa do jezera, čof in nazaj gor do hiške. Fuzbal je bil pod smreko, z enajstimi žogicami in brez žetonov. Tak da smo kar dvignili svojo formo glede na zadnje igre na Portugalskem.

Hiška je kakšnih 100 višinskih metrov nad jezerom in smo se popoldan po potki San Mira spustili do jezera. Jezero nas je s svojo pogrezljivostjo spomnilo na Balaton, samo da ni bilo tako hudo blatno.

Noč je bila bolj nemirna, saj je bilo vroče brez vetriča, Ano je bolelo koleno in smo nonstop nekaj rogovilili sem ter tja. Proti jutru smo pa kar dobro zaspali.

Po zajtrku smo bili deležni manj razburljive vožnje do našega avta, kot ob prihodu, saj nas je peljal siciljanec Antonio, mož od Rezike. Nadaljna smer je bila določena že prej, prelaz Stelvio in nato v bližino Gardskega jezera. Pred kakšnim tednom sva še z Mojco razmišljala, da bi se namesto proti Gardi raje odpravili proti prelazu Pordoi in nato še na sprehod okoli Tre Cime, pa sva rajši zaradi malidveh izbrala krajšo varianto z zelo verjetnim obiskom v Gardalandu ali Movielandu.

Prelaz Stelvio je drugi ali tretji najvišji asfaltirani prelaz v Evropi. Verjetno je kar obiskan, a danes temu ni bilo tako fejst. Največ je bilo kolesarjev in motoristov, a vseeno ni bilo gužve in smo lahko v miru odpeljali vseh 86 serpentin s smeri Bormia proti Trafoiu. Ovinki, sneg, 10 stopinj, smučarji… Vsi smo użivali, maladva sploh ker sta namesto mivke tokrat v rokah imela sneg.

Prenočili bomo/smo  v hotelu Aktiv Eden v kraju Dro, par km pred Gardskim jezerom. Hotel renovirajo, nekaj se trudijo, imajo bazen in na koncu bo kar v redu.

Jutri, v četrtek, je plan, da se gremo skopat v Gardo, potem pa ob 18h verjetno v nočni Gardaland, ki je odprt do 11h zvečer. Potem pa proti domu,  s power drinki aka red bul in power sleep-i aka pol ure na kakšnih počivališčih.