Zadnji celi dan v Valenciji smo začeli z že utečenim ritmom, ki ga je zastavila naša signora del tiempo aka Mojca. Sam sem še izkoristil luknjo v njenem sproščenem planu in šel zjutraj na sprehod po centru. Ob pol osmih zjutraj je mesto prazno, razen čistilcev in fehtarjev, ki se že na vsezgodaj odpravijo iskat najboljše place. Očitno kdor prej pride, ta več sfehta.

Danes je bil na vrsti živalski vrt z imenom Bioparc. Slike povejo dovolj.

Ko smo se vračali, smo na tabli za uro in temperaturo videli, da so izmerili 31 stopinj. Vremenske postaje so izmerile v povprečju 24 stopinj. Nam je bilo kar fajn vroče. Ja konec februarja si je Luka zaželel plaže in morja. Želja se mu ni izpolnila, saj smo šli v center, kjer se je vreme počasi spravljalo v pomladne številke.

Spočili smo se v parku, eni od nas so pa plezali po fikusu velikanu.

Zgodaj zvečer smo pa šli malo ven, na tapase. Medtem, ko sva z Mojco nabirala raznorazne tapase, je Luka šlukno Mojčino sangrio. Še dobro, ker jo je Mojca kasneje malo čutila.

Jutri imamo letalo opoldne, torej bi naj bili nekje ob 14 uri v Trstu. 

Glede nogometa nam ni uspelo uloviti nobene tekme, saj so v nedeljo tu, pri Levante, gostovali beli baletniki, v četrtek ko gremo, pa pridejo na Mestallio Andaluzijci. Žal, pa drugič.

Druga stvar, kar nam ni uspelo, je da se malo popeljemo s kolesi. V mestu je res dosti kolesarskih stez in celo cest, da o Turiji (izsušena reka) sploh ne pišem. Tudi ogromno ponudb za najem koles je, pa še zelo razvejan sistem mestne izposoje koles imajo, mimogrede istega francoskega podizvajalca, kot ljubljanski bicikelj.

Mesto je luštno, sicer nič posebnega, verjetno je pa zato življenje v njem lepše. Morda se pa kdaj vrnemo, morda na kakšno tekmo ali pa kot izhodišče za potovanje po Španiji.