Ko smo se v četrtek pozno zvečer s polnimi želodci vrnili nazaj v puščavsko naselbino Su Narotulo, smo si rekli, da se bomo jutri, v petek manj vozili. Da bomo šli v kraj Boso in bližnjo plažo pri Marina di Boso. Tudi ne bomo kuhali, aja, saj nimamo kuhinje.

Zato, ko smo zjutraj plačevali 180 € za nastanitev za štiri noči, smo šefici naročili, da bomo jedli večerjo pri njih. Ker je gazdarica Samanta bolj sramežljive sorte, je dialog potekal nekako tako:

Jaz: Serra aperto?

Samanta: Si.

Jaz: Mandža? (verjetno se napiše manga; in sem s prsti pokazal na sebe in nato na usta)

Samanta: Si!

In odhiti do gazde Pinota in mu zdrda nekaj, kar midva z Mojco razumeva kot : tradicionale sardinia. Si? Si! Ok! Oto tredici! In Pino napiše na list 8/30. Aha večerja bo ob 8 in 30. Si. Ok, ciao. Rešeno, pa še Mojca ne bo rabila pomivati posode. Aja, saj nimamo kuhinje. Hvala bogu, saj je na koncu kar dobro izpadlo, to prehranjevanje v gostilnah. Cenovno pa se je to zglihalo s cenejšim prenočiščem.

No, po prepričljivem dogovoru o večerji, se zapeljemo v kraj Tinnura polno stenskih poslikav. Res da mestecu poseben čar.

V Bosi smo obuti šli v trgovino po mrzlo pijačo(vodo in pir) za na plažo. In to ne moremo kar v vsako trgovino, ker diskonti ala Europsin, Pam, MD, Concas nimajo hladne pijače. No tudi naš priljubljeni Crai nima ravno mrzle pijače na pretek. Razen ene v bližini Cabrasa, kjer imajo hladilnik v katerega lahko celo greš in si vzameš ohlajen plato pira ali vez vode. Res dobro in za nas brez hladilnika v apartmaju tudi zelo koristno. No ta Crai v Bosi je bil s hladno pijačo bolj bos, a vseeno smo našli nekaj hladne vode in eno hladno pivo. Dovolj.

Plaža v bližnji Marini di Bosa je iz temne mivke, ki se kot vsake temne stvari na soncu, tudi ta dobro segrela. Voda prijetna, dolgo plitka, tako da smo uporabili tudi kakšen artikel za igro v vodi. Predvsem pa je Ana delala prevale, Luka pa je na koncu dneva celo zaplaval dobre 3 do 4 zamahe.

Ker je ta črna mivka, tako kot vse ostale temne mivke, tudi zdravilna, sva se moški del ekipe pustila zakopati. No eno izmed glav sva si dala pustiti nad peskom. Od pokopa naprej sem povsem enak kot pred pokopom. Tako, da mi je mivka očitno dobro dela.

Okoli petih popoldan, se je temna mivka toliko ohladila, da smo lahko bosi v miru pospravili naše imetje in se odpravili proti kmetiji. Tam smo s pomočjo stričevega prevajalnika izmenjali kar nekaj besed s starejšo hčerko Elizabeto, ki nam je tudi zaupala vsa imena kužkov in da bi rada postala paleontolog.

Sledila je večerja in za čuda nismo bili sami. Že prej nama je gazda Pino prinesel dobrega pol litra hladnega rdečega vina, verjetno vrste Canoneu, katerega sem večinoma moral med večerjo spiti sam. Zanimivo je bilo tudi spremljanje prihod ostalih gostov, saj jih v velikem prostoru z cca deset pripravljenimi mizami ni sprejel noben izmed kmetije. Mi smo se vsedli za eno mizo, kjer so bili štirje krožniki, ostali so pa tavali sem ter tja, dokler se niso opogumili in se pač vsedli za eno izmed miz.

Večerja je imela tri hode in pol, najprej konkreten narezek, nato makaroni za otroke, nato pa slavnostni del z odojkom v glavni vlogi. Smo se celo lahko slikali z njim in Pinom. Bil je dober, koža hrustljava, meso pa mehko in sočno. Komaj smo zmazali porcijo in nato je še sledil digestiv v obliki lubenice in likerja, ki je glede na namig Pina bil narejen iz rastline, ki se je bohotila v kotu jedilnice, sative kanabis.

Zjutraj sem se zbudil bolj sit kot sem šel spat, tako da sem zajtrk preskočil. Ana, ki po pričakovanju prejšnji večer ni poskusila pujsa, je ob večerji spila več kot pol dvolitrske flaše vode. In zanimivo, da je celo noč spala brez da bi šla na wc in tudi jogi je bil suh.

Spakirali in se stlačili v avto ter se še prej poslovili od Pina, predvsem pa od Midnight (blek) in Leona (belko) ter se odpravili na pot proti vzhodu. Torej se začenjamo vračati domov.

Po vmesnem postanku na sladoledu in kavi ter nakupu malice, smo se nekje ob enih sparkirali na vzhodni obali Sardinije, na plaži Cala Liberoto.

Senca in to naravna iz pinij in ostalih borovcev. Namestili smo se v takšno senco na manjšem hribčku, ja tudi visečo mrežo sem napel, in pojedli malico ter se parkrat namočili v rahlo mrzlejši vodi kot na zahodu. Ob petih smo šli v naše novo prebivališče, Residence Cala Viola. Dobili smo apartma z dvema spalnicama, kopalnico, jedilnico in ja, kuhinjo s hladilnikom. Ja paše hladen pir direkt s hladilnika. In še zunaj ima prostor z mizico. Prav tako ima bazen, tako da bomo dopoldan lagano na bazenu, popoldan pa skok na kakšno bližnjo plažo. Morda bomo šli tudi na izlet z ladjico na famozne plaže, ki so večinoma dostopne le z morja.