Nisem mogo, da ne bi 🙂 Residence Cala Viola ima pravo ime in tudi naše počutje je pravo. Smo manj aktivni in bolj počivamo po doživetjih na divjem zahodu, kjer smo se kar dosti prevozili.
Počasen zajtrk, tako kot mi Deanovič-Serdtovi znamo, nato na bazen, potem kosilo, potem počasen odhod na plažo, od koder nas po sončnem zahodu podijo roji komarjev. In znova naslednji dan. Sprememba ritma je pomembna na dopustu, da ne zapademo v rutino, ki en dan enači drugemu in nato ne veš kam so vsi dnevi šli. No, čeprav tudi ta taktika ne pomaga popolnoma. Imamo pa občutek, no vsaj jaz, da smo na dopustu že dva tedna. Kar pa tudi dejansko smo 🙂 .
V nedeljo smo si po kosilu na tv ogledali dirko formule ena, ki je bila zanimiva. Večina nas je nehala gledati formulo ena zaradi dolgočasnosti dirk in zamujenega olala dretja Ališiča. Pred Ališičem je bilo razmerje obratno, dirke zanimive, komentar pa za spat (kdo se pač spomni šarmantnega glasu Nika priimka-se-zdaj-ne-spomnim). Italijani pa znajo iz formule uno narediti pravi šov, saj se prenos začne že dve uri pred štartom. Lepotica z dvema strokovnjakoma razglablja preko vseh členov sklanjatve o vseh, sodeč po njihovih izrazih na obrazih, pomembnih zadevah aktualne dirke. Italijani res dosti govorijo, razlagajo in se nasplošno pogovarjajo. Zanimiva je tudi njihova drža med pogovorom, saj tisti, ki trenutno ne govori, isto vneto posluša govorečega in očitno v nizkem štartu čaka na vdih ali kakšen daljši milisekundni premor govorečega, da on nadaljuje z govorjenjem. To sploh opazimo na plaži, saj med pogovorom kar stojijo, saj so, po mojem skromnem mnenju, tako v boljši preži za preskok iz stanja poslušalca v stanje govorca. Seicento parole per minuti 🙂
Plaža Berchida je iz bele mehke mivke, dolga, s turkiznim morjem in z zelo slabo dovozno 3 kilometerske makadam cesto in super drago parkirnino. Sploh če se pripelješ na njo okoli pete ure popoldan in plačaš 6 euro za parkiranje. Smo nekaj hoteli barantati, pa gospa ni popustila. Smo pa ostali do sončnega zahoda, tako da smo na njej prebili kar nekaj časa. Sploh nam ugaja čas, ko se vročina in raja umakne, plaže postanejo nekak svobodne in tudi občutekje takšen. Bla bla, slike..
Skoraj nam je uspelo odditi s plaže zadnji, še trije so vztrajali, a ko smo prišli do avta, seje na nas vsulroj komarjev, ki se kot kaže razmnožujejo v bližnjem zatoku morske vode. Bogi kampejri, ki so tam prenočili. Sončni zahod pa ni bil švoh.
