To pišem na trajektu, v kabini s tremi velikimi okni, zunaj na morju je noč, ladja proti Livornu mimo Korzike brni in meni se še ne spi. Ko smo z eno in pol urno zamudo odpluli iz Golfo Aranci, sta bila pogleda otrok na s sončnim zahodom obsijano Sardinijo žalostna. Še bi ostala, še bi se vrnila. Očitno jima je bila zelo všeč.

Tudi lani sta se s Portugalske vračala polno vtisov in z danimi obljubami o vrnitvi na kraj dopusta. Na Portugalsko se še vrnemo, in to na pot od Algarva proti severu. Na Sardiniji pa smo si še pustili celo južno polovico otoka za raziskat. Mogoče naslednjič z letalom do Cagliarija ali pa s trajektom do Arbataxa in nato giro po južnem delu.

Zadnje dni na Sardiniji smo preživeli dopustniško ležerno. V torek smo cel dan lenarili v apartmaju in na bazenu. Nikamor se nismo peljali, ampak smo samo ležali. Prav pasalo je. Sicer smo pa dan prej, to bi naj bil ponedeljek, obiskali plažo Curcurica. Super ime, kakor tudi super plaža. Seveda so letos začeli kasirati parkirišče z lepo okroglo ceno 5 eurov. Plaža je luštna in ne preveč turistična, tako da smo se meli čist fajn. Ti dnevi na vzhodu niso bili več tako vroči, bilo je do 32 stopinj in pihal je zahodni veter. Prav tako je bilo kar nekaj oblakov, ki so se čez dan preganjali čez nebo in eno noč je celo padlo deset kapljic na kvadratni meter.

Smo pa v apartmaju imeli tudi prav posebne obiskovalce. Po strokovnem ogledu bitij in njihovega habitata ter izjemno vztrajnega in vnetega početja, smo se pomočjo strica (ja, še vedno je z nami) odločili jih poimenovati termiti. Termiti so se spravili na okno v kuhinji in vsak dan je pod njim ležal vedno večji kup žagovine. Zraven njih je pa rastel še večji kup mrtvih termitov, ki je bil posledica Mojčinega posredovanja s kemičnim orožjem po imenu Autan. Očitno Autan bolj ne paše termitom, kot pa komarjem. Hrana jih ni zanimala, le les so videli. Še dobro, da niso našli kuhalnice oz. da jim furnir kuhinje ne paše. Tako da smo v vsakem apartmaju imeli živali. Tukaj v Cala Viola termite, v Su Narotulo mlade kužke in muce, v La Muddizzi redke štrigle na balkonu in v Lupinaio dva kužka. Ležeč v kabini na trajektu se sprašujem kakšne živali imamo tu in sodeč po vožnji na Sardinijo upam, da tudi tokrat to niso uši.

V sredo dopoldne smo se še predzadnjič spakirali, kar nam gre vedno hitreje, in se podali proti severu, proti Golfu Aranci. Vmes smo dobili sms, da je odhod trajekta oz 20:00 prestavljen na 21:30, kar pomeni, da smo lahko dlje na plaži Lu Impostu. Plaža je na dobri polovici poti na naši dnevni poti in je bila za konec pravi biser. Turkizni biser.

Parkiranja tokrat nismo plačali, pa ne zato ker nismo hoteli, ampak zato ker ni blo placa za parkirat. Tako, da smo bili prisiljeni uporabiti naš rezervni plan pripravljen za takšne primere. Ta plan pa je tekel tako: šofer, tokrat na presenečenje vseh sem to bil jaz, Emil, sem ustavil avto čim bližje plaži, ostali trije akterji plana so varno skočili ven iz avta, pobrali plažni asortiment in se peš podali v iskanje prostega kotička na zgoči beli mivki. Šofer se pa je vozeč v nasprotni smeri podal iskati prosto parkirno mesto in ga po kakšnih 500 metrih tudi našel. Za pot nazaj do plaže pa je šofer uporabil skiro, ki smo ga predvsem za te namene pripeljali zraven. Po končanem namakanju v turkiznini, se je plan odvil v obratni smeri.

Turkiznost plaže Lu Impostu pa je rahlo bolj zelene barve. Da smo se prepričali v pravi barvni odtenek, smo si za eno uro najeli pedolino. Denar, 15€, za pedolino smo pa vzeli iz podarjenega 20-taka, ki nam ga je nekega dne po vrnjeni izgubljeni denarnici v roke tiščal nek ponovno srečen italijan, ki je v trgovini pozabil kar polno denarnico. Jaz sem jo našel v prostoru pri blagajni, kamor se odkotalijo že poskenirane stvari. Denarnico sem dal trgovki, trgovka je tekla ven na parkirišče in jo dala enemu gospodu, ki sta se očitno poznala. Ta gospod se nam je potem zahvaljeval, nato pa se še ustavil pri nas in dal 20 € v znak zahvale otrokoma. In ta pedolino je bila prava stvar. Slike povedo vse.

Za četrtek je plan takšen, da se zapeljemo v mesto Lucca, se sprehodimo po zidu, Muro di Lucca, pozajtrkujemo nekje v senci, poskušamo najti kakšno pisarno od avtocest, da uredimo glede neplačane cestnine in nato proti Dolomitom, kjer se bomo tri dni po malem sprehajali. Glede neplačane cestnine pa sva z Mojco pisala epošto na mail od avtocest in tisti iz videmskih avtocest so odgovorili, da niso pristojni za izstopne postaje v Reggio-emilliji in so epošto posredovali na italijanske avtoceste. Od tam, tudi po najinem pisanju njim, še nisva dobila odgovora.

Prispevek bom objavil v četrtek, ko pristanemo in telefone priključimo na cenovno normalno povezavo, saj ta TIM-sea kasira 10€ za 1 MB prenosa. 5 eur pa min klica. Popravek: objavljam iz Dolomitov, kamor smo se v četrtek premaknili.