Pred vikendom smo naredili kratek premik iz juga, Saletnskih Maldivov mimo Galipolija do San Pietro Spekijarika, na Area Sosta Camper Brezza di Mare. Dokaj novo postajališče, z urejenimi wc-ji, elektriko in seveda brez sence. V petek, ko smo prišli, je bil na pol zaseden, a že v soboto nabito poln in v nedeljo zvečer je bila zasedenost vrnjena v prvotno stanje. Na to me je opozoril Berto, da naj ne delamo premikov čez vikend, saj se takrat lahi spustijo z verige.

Ob prihodu, so naju po šele drugem espresu na tem dopustu, pogostili z vinom in prigrizkom. Pri plus 30 in morskem vetriču, je to res pasalo. Uživaj, je pisalo na pladnju.

Plaža špekijarika je takoj čez cesto, tako da nismo meli potrebe, da bi v treh dneh iskali še kakšno drugo plažo. In smo se tri dni namakali z istega placa.

Naša dnevna rutina je z vidika kože rahlo zaskrbljujoča, a smo se primerno zaščitili s kremami 50+, oblačili in skrivali pod marelo iz nidani kitajske trgovine. Ta dela brez napake že dva tedna, za razliko od enega stola, ki je klonil pod težo enega od nas. Koga le? Ampak smo ga z ostankom starega, polomljenega usposobili, da opravlja svojo pomembno funkcijo. Ja s stoli je pa tako, da smo šli z dvema dotrajanima, enim novim in enim malo manj novim. Eden izmed manj dotrajanih je ob sili teže izdahnil, tako da smo bili prisiljeni dotrajana zamenjati z novima a na prvo sedenje dokaj stabilnima nidani stoloma. To smo storili ob obisku druge nidani trgovine v sredo. In eden izmed stolnih bratov je pokleknil že ob prvem pravem resnem pritisku. A smo ga z fiziološko in rokodelsko mantro usposobili, da rahlo hendikepiran še vedno objema največjo in za pisarniške delavce najpomembnejšo človeško mišico, gluteus maximus.

Nazaj na našo izredno rutino. Pozen zajtrk, pa kava, pa šele ob 11 na plažo, ko se lahi že počasi vračajo in se spravljajo kuhat pašte. Nato smo pod že zgoraj omenjeno zaščito ob in v morju do nekje dveh, ko se na peščenem obzorju pojavljajo siti lahi, ki nas spomnijo, da bi lahko mi tudi kaj pašte skuhali. Pa smo skriti pod tendo nekje do petih in nato spet v obratni smeri od talijanof. Potem smo do sončnega zahoda na plaži in ko se vsi romani že uredijo v sveže zlikane majčke, pridemo na nič-več-vrsto za tuš še mi, balkanci z alemagna izgledom. Potem večerja in tako naprej v razne čudne zgodbe sanjave.

Še kar ni in ni tujcev v Apuljji. V dveh tednih smo srečali dva slovenska avtodoma, en nemški, en nizozemski avto in včeraj nemški par in še po izgledu sodeč nizozemsko družino. Sicer jih nisem slišal hrustat, tako da so lahko kaj drugega. Bili pa so drugačni od večine. Plaže so pa dokaj polne, ljudje se na veliko družijo in če ne hodiš po trgovinah in restavracijah, sploh ne veš, da smo v korona letu. Podoben občutek smo imeli na Solčavskem. Torej v naravo, ne v trgovine! In za dlje časa.

Te dni smo sami kuhali, danes, v ponedeljek pa se odpravljamo čez celino nazaj na jadransko obalo, kjer pričakujem pogostejši obisk kakšne restavracije. Sploh cilj današnjega spanja, Polignano a mare obeta dosti, sodeč po guglovem pregledu restavracij z morsko hrano.

Še prej pa se bomo ustavili v Alberobello, v vasici kjer je ogromno lepo urejenih trullijev. Morski vetrič se je včeraj spremenil v kopenski, severni veter, ki bo kot kaže malo ohladil ozračje pod 30 stopinj. Sicer mi ni jasno kako to, a vseeno bo pasalo malo hladnejšega vremena. A napovedi so eno, realnost pa včasih drugo.

Ana in Luka sta te tri dni dosti jahala svoji napihljivi morski zveri. Ob tem je Luka izpopolnil svoje znanje plavanja, Ana pa izvajanje obratov pod vodo.