Costa verde

Začenjam ponižno, z opravičilom Prekmurcem in popravkom zapisa naslova prejšnje objave. Vtr füda ni, ponavljam ni, pravilen zapis, ampak je pravilno vtr fuda. Brez umlauta, preglasa na u. Tako kot Murska Sobota, ki na uju nima umlauta, kot Mura, ki tudi nima umlauta. Tako, da če se smem malo priliznit (saj mi tudi sam izvor mojega imena to dopušča, ki izhaja iz aemilius, kar, ob drugih slabih pomenih, pomeni tudi biti priliznjen), prosim da uporabljate umlaut na črki u v besedi mura in njenih izpeljankah, le takrat, kadar želite dražiti Prekmurce. Pazite, da se ob tem ne zaletite v zid, saj je mura po italijansko zid. Torej je bila reka Mura zid. Kot pri vsakem zidu, je pomembno na kateri strani zidu si.

Filu Ferru (ognjena voda), mini kafetjera in balkanska džezva

Costa verde, zelena obala je del jugozahodne Sardinije, ki je presentljivo gorata in zelena. Od dreves, ne zavisti. Ta del je bolj umirjen, prost, divji, z zapuščenimi rudniki in počasi prebujajočimi vasmi. Tu v Fluminimaggiore se trudijo obuditi vas z raznimi muzeji in aktivnostmi, kot je recimo prihajajoči filmski festival potovanj Andaras. Danes je otvoritev in tudi predvajanje nekaj kratkih potopisnih filmov. Prezentacije se začnejo dokaj pozno, šele po 22h, tako da na spremstvo ne bom računal, kaj šele na dovoljenje. Seveda, bom pa itak preveč zmatran in se mi ne bo dalo. Zanimivo, da se je tudi v Tignesu ob našem odhodu začel neki filmski festival. Tako da, če kdo hoče met kakšen filmski festival, naj nas pogosti za par dni in ob našem odhodu odpre festival. Nekaj so nas že klicali v Benetke in Berlin, a še nismo potrdili, tak da smo še fraj.

V ponedeljek smo se čez še en prelaz Gennamari (zgornja slika), ki je mimogrede zapuščena rudniška vas, pripeljali do plaže Scivu. Kilometrska mivka, ki se zažira v hribe. Tu smo se pa držali covid priporočil in meli marele narazen vsaj 20 metrov. In še je ostalo prostora za pol Slovenije. Takšne so mi najbolj všeč, dajo mi občutek svobode, miru, prostranosti. Kot da si res v naravi. Tu smo se sprostili in tudi kakšno “breme” tu pustili. S sladoledom in “sladoledom” za mene smo pospremili sonce, da se še ono malo namoči v Sredozemskem morju.

Prijetno in sproščeno se pripravljamo v vrnitev v normalo, kjer ne hodiš lulat v morje, se ne mažeš s kremo po skoraj celem telesu preden stopiš ven, ti ni edini problem zapičiti marelo v mivko, kjer občutiš sol ob oblizu ustnic in vedno je tistih prvih par ugrizov bolj “krunči”…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja