Pišem že od doma, in to na ta veliki tipkovnici in je pravi luksuz, a vsakega luksuza je enkrat konec in jutri treba nazaj v službo. Upam, da jo še mam, ker sem prebral, da so uvedene davčne počitnice. No bomo videli kak je to iti iz počitnic na počitnice. Bo pa kar pasalo po 4 tednih odklopa se nazaj vklopit. Od teh 4 tednov smo bili na poti 26 dni, od nedelje 27.6. do četrtka 22.7.2021. Med vožnjo po avtostrada italiana smo se pogovarjali, ali smo morda bili predolgo in smo nekako ugotovili, da je bilo malo predolgo in da je tri tedne ravno prav. Sicer pa smo se kar dobro razumeli in shajali.
No v torek smo šli še na zadnjo plažo, oddaljeno samo 11 kilometrov od Fluminimagiore a to ni pomenilo, da sem peljal samo 22 km. Saj ko smo prispeli na parkirišče, ki je bilo za celi dan samo 2 eura, kar je absolutni rekord na celotni Sardiniji, smo ugotovili da nam nekaj manjka. No, ko parkiramo in vzamemo stvari Mojca opazi, da manjka ta največja vreča, to je vreča z denarjem, hehe ne z brisačami. Ja nič, pa gremo nazaj v vas po te-za-plažo-kot-kaže-nujne-zadeve. Plaža umirjena, dolga in sproščena, kot se za jugozahod spodobi.
Zvečer smo šli v mesto, na festival potovalnega filma seveda nismo šli, jest v neko lokalno gostilno. Plastične mize in stole so postavili na trgec preko ceste, rdeče vino so nam postregli v plastičnih kozarcih, naročili smo pa raviole in špagete z morskimi ježki. Smo pričakovali, da bomo videli cele ježke oz. odprte na pol, pa smo dobili samo omako z neznanim okusom in smo predvidevali da so to včasih bili ježki. Za secondo piati pa smo naročili še velik steak. Kar siti in malo manj navdušeni nad storitvijo, smo se spokali še na zadnje spanje na otoku.
Dopoldan smo poravnali znesek za spanje gospe Pini, se zapeljemo še v trgovino po dobre mini kruhke in nato proti severu vzhodu, proti Olbiji. A takoj ko štartamo iz mesteca, nas ustavi policaj. Mlajši, ki je verjetno jemal lekcije od starejšega nas je vprašal po dokumentih in mu dam vozniško in osebno, nato pa še reče da želi dokumente za avto in mu s takšnim zadovoljnim nasmehom dam še prometno dovoljenje. Nekaj sprašuje starejšega in ta mu odgovarja “sei europeana” in nam vrne dokumente in nam zaželi varno pot. To je tisti šesti čut izpred treh tednov, ko me je nekaj prijelo, da preverim ali imamo vozniško dovoljenje. Evo, pa se je splačalo voziti od Vrhnike od Biča po prometno. Včasih je fajn, da sledimu temu čutu in kasneje še ubogamo čut dotika, da prsti malo poštorajo po raznih odprtinah, žepkih in priprtinah. Da poiščejo tisto, kar še malo prej nismo vedeli da iščemo.
Ker smo meli trajekt šele ob 22:30, smo še imeli čas, da gremo malo zadovoljiti čut vida. Ta čut je začutil močne turkizne barve morja. In gužve. Teh obeh je res največ na vzhodni obali, kar je ko vidiš to barvo morja popolnoma razumljivo. Tudi s stališča čuta vida moških, je bilo stanje na plaži dosti bolj “emil-ne-buli”. Lepo ampak, verjetno je še lepše v manj turističnih mesecih, morda v juniju, ko je manj ljudi.
Potem ko smo zadovoljili čut vida, smo se še spravili zadovoljiti še čuta okusa. Mojca je pred Olbio, zraven letališča našla pivnico Doppio Malto, ki ima tudi k pivu primerno ponudbo hrane. Uh, kak so padli samo trije krigli in še mesna plošča. Res dobro. Tu je čut okusa kar juckal. Še posebej pri Birramisu (namesto kave je bil iz piva).
Na trajekt smo se vkrcali kar hitro, tako da smo še kakšni dve uri sedeli na palubi in vohali dim, ki se je valil iz ogromnih dimnikov trajektov. Ne vem ali kurijo še star premog iz Trbovlja ali neko neprečiščeno nafto, a ko se to zakadi ni prijetno.
Ob 23 uri je trajekt odpeljal in mi smo se stlačili v mini sobico, ki je bila za razliko od GNV in Corsica Ferries res majhna in ugasnili luči in v popolni temi je ostalo le še brnjenje ladijskega motorja. In občasno zvok vakumskega stranišča. Torej ostal je še ta zadnji čut, sluh. Pa še ta se je hitro prepustil glasovom sanj.
Iz Livorna šesturna vožnja do Ljubljane, največji zastoj je je seveda bil od Vrhnike proti Ljubljani, ampak smo nekak zdržali tudi to. Doma vse v redu, razen balkon so nam golobi konkretno posrali.
Na letošnjem potovanju smo porabili 5100 eurov (200 evrov na dan), kar je za kakšnega jurja več kot smo sprva mislili. A smo zaradi poznih rezervacij prenočišč in trajektov bili primorani plačati malo višje cene, za kar smo porabili 3000 eurov. Prevozili smo slabih 3000 km, spali smo v 8 različnih posteljah, obiskali 20 plaž, bili na več prelazih, tudi nad 2700 metri, videli Mont Blanc, na costa verde od daleč videli delfine, izgubili (vsaj da vemo) smo eno žensko britvico, nehote domov pripeljali kakšen kilogram mivke in peska, se peljali s čolnom na odmaknjenje in nedostopne zalive in plaže, v restavracijah jedli vsak drugi dan (od tega trikrat v McDonaldsih), in predvsem se kar dobro imeli. To potovanje smo si malo bolj privoščili tudi zato, ker smo bili 10 mesecev brez potovanj. Upam, da še konec avgusta skočimo na kakšnega krajšega in to po naši lepi deželi. Ciao!