Pa nam je ratalo. Brez zapletov, brez štrajkov, bolezen se mi že umika in tolko bolj Mythos mežika.

Štart v nedeljo nekaj po 10h iz Lj, s postankom pri stricu McDonaldsu blizu Verone smo prišli do hotela Novotel, v bližini letališča Malpensa, okoli 17h. Promet po A4 je bil gost, a je teklo dokaj tekoče. Hotel je blizu letališča Malpensa, da lahko v torek brez stresa parkiramo ob pol štirih zjutraj. V hotelu smo se hitro spravili v bazen, da smo se malo ohladili. Temperature so konkretno čez 30. Zvečer smo šli v lokalno picerijo Mastro, kjer so pice masovno pekli za vse nas v lokalu in dostavo. Velika bakrena peč, ki je znotraj imela vrtilni mehanizem, tako da so se znotraj hkrati pekle vsaj tri velikanke in nekaj normalnih pic. Pice pa dobre in tudi poceni, saj smo za tri pice in vodo dali 20 eurov. V glavnem priporočam.

V ponedeljek, po zajtrku v hotelu, smo med ogledom mesta pri 30 plus stopinjah in namakanju v bazenčku, seveda izbrali slednje. V bistvu se celi dan nismo kaj dosti premikali, bolj vadili tjulnove položaje.

V torek pa hard core bujenje ob pol treh. Sam se itak te dni zbujam ob treh zjutraj, ker sem se super organiziral glede tajminga jemanja ospena. Prvega sem v četrtek vzel, čim sem ga dobil, torej okoli 11h, potem pa sem začel seštevat: čez 8 ur je to ob 19h in še čez naslednjih 8 ur je to ob treh, treh ponoči. Bravo. Verjetno so kakšne boljše urne postavke za te zadeve, verjetno je ta, za 3krat dnevno kuro, najslabša. Ok, do sobote itak nisem v redu spal, ker sem se drgnil ob vsakem požirku sline, potem pa sem se dvakrat na silo zbudil, a v torek pa sem že bil v formi, da ne zamudim tablete in letala. Nima veze, ob štirih smo bili z dvema kufroma na letališču. Dva kufra? Hja, to pa je to, ko ob rezerviranju letalskih kart suvereno rečeš, da bo 15kilska prtljaga v enem kufru dovolj za vse štiri za dva tedna. In potem, ko v soboto zvečer po dvournem pakiranju, postaviš nabit kufer na tehtnico, ti gravitacija vrne 23 kilski nasmeh. Ufff. Ok, dam jaz pol majc in srajc stran, pa tudi tolko hlač ne rabimo, pa mala dva tudi manj, pa Mojca tudi tega pa tega pač ne bo mela. Zaprema napol prazen kufer, ga dama na vago, ona pa nama vrne s suverenimi 17 kilami. Huh. Pa še niti obutve ni not. Pa še ostale stvari sva že stlačila v mini dekatlon rukzake. Ne gre. Ne gre drugače, kot pa da dokupiva še en kovček. Ali 15 ali 23 kil. 15 že imava, torej za ziher dajva 23, da ne bova tam v Milanu še dodatno doplačevala. Torej vsem stroškom dodama še 70 evrov. Ja drag hec je nepremišljenost. Res pa je, da smo včasih leteli le z ročno prtljago in da je to že nekaj let nazaj in da sta otroka zrasla, in midva tudi ;).

Ja, easyjet in ostale letalske družbe čutijo pomanjkanje kadra. Čeprav to za kader na letališču ni glih pravo pomankanje, saj so same letalske družbe postavile zid računalnikov, kjer sam postaviš kovček na vago, skeniraš karto, zalepiš listek in pošlješ prtljago na rolerkoster do letala in pri tem upaš da do tistega, našega letala. Sicer je imelo ogromno ljudi kar težave s tem in zato so imeli tam pomočnike, a zgledalo je, kot da jih je premalo.

Let je bil miren, dve uri pa pol, načeloma sem bil kar miren. Sem pred kakšnim letom dni našel neke priprave in razlage, da opraviš s strahom pred letenjem. Zaenkrat to deluje, pa tudi že kar nekaj letov je za mano, pa bi se že moral enkrat nehat cmerit. No pulz ni šel čez 75.

Ana je večino časa predremala, Luka je veliko gledal skozi okno. Ga je presenetilo, ko smo mu povedali da spodaj gleda otok Santorini, ki je včasih bil vulkan in ga je razneslo. In res se lepo vidi bivša oblika otoka.

Po uspešno tradicionalni počasni grški predaji prtljage, nas je ob izhodu pričakala gospodična, ki nas je pospremila do prevzema najetega avtomobila. Najel sem mini avto, ki ima tako fino pomično platneno streho. Ki jo bomo zaradi močnega sonca itak meli vedno zaprto. Ampak, takrat ko sem ga meseca marca rezerviral, sem imel v mislih, da bo zraven nas v avtu le en velik kufer. Zdaj sta bila tam dva. Ok, velikega sva z mladim grkom spravila v prtljažnik brez težav, a kaj dosti placa ni ostalo. No, sem pa iz tega drugega kufra stvari porazdelili po avtu, sam kufer pa je dokaj mehak in smo ga dali na tla pod nogami otrok. In smo šli, po pustinji 150 km proti zahodu. Vmes smo se ustavili v taverni na kosilu z razgledom, kjer nas je mlada punca postregla s super suvlakiji in ne glih najboljšo musako.

Okoli 16 smo se na brzino razpakirali v apartmaju Agaratos v vasici Kaliviani, čez 10 min smo že bili v bazenu. Luka in Ana sta skakala, šprickala in plavala nekje do 18h, potem smo pa šli v vasico na malo večerjo, na giros pite. No na souvlaki in pati pite. Stregla nam je spet mlada domača dečva. Bili smo edini gosti, v sosednjih dveh gostilnah pa je bilo videti dosti več ljudi. Recimo, da smo bili solidarni. Po hitri večerji smo šli še na kratek sprehod, kjer smo opazili, da ima Ana kot kaže novo barvo las. Zeleno. Pa kar ni blo za verjet, pa smo malo prijeli lase, pa pogledali malo pod drugim kotom, pa so bli še kar zeleni. Aaa, verjetno klor iz bazena tako reagiral in ji je pozelenil lase. Nisem vedel, da obstaja ta besedna zveza, pozelenil lase. Doma si jih je oprala, Mojca jo je namazala še z raztopljeno šumečo tableto Aspirina (ne sprašuj, kaj vse najdeš na internetu in v torbi z zdravili). Jutri bomo videli kako bo, morda ne bo več naša zlatolaska ampak zelenolaska. Ne ne, sej se to zvodeni. Baje zelena nikoli dolgo ne zdrži. Je bolj taka, nestabilna barva 😉