Kot malega so me učili, da preden stopiš na prehodu čez cesto poglej levo, desno in še enkrat levo. No tu to lahko tudi delaš, vendar ne stopi na cesto preden ne pogledaš desno. Ker pa, kot so peli Rolling Stones, Old habits die hard, so za turiste na prehodih za pešce na tla napisali Look right in Look left. Zelooooo pomaga. Po drugi strani pa tako tudi prepoznaš turista iz ne-leve-strani-vožnje, ker ta še vedno najprej pogleda levo, potem desno, potem na tla in potem desno, levo in desno.

Da pa Angleži ne bi bili Angleži, pa so za štos dodali na cesto še en napis: Look both ways.

No mi, turisti, pa še gledamo gor in nato še dol, predvsem v vedno bolj prazno denarnico. Čeprav se vsepovsod uporablja le še plastika, brezstične kartice. Od javnega prevoza, lokalov, pekarn, pa vse do turističnih izdaj kovancov po 2 funta in celo napitnin uličnim pevcem. Marsikje celo piše, da ne jemljejo gotovine. Plačevanje res teče hitreje, a prav tako tudi se hitro zmanjšuje tudi številka na računu.

Pa da ne gledamo samo levo in desno, smo šli gor na Sky garden, da še malo gledamo dol. Dol na mesto. Je bilo zjutraj oblačno, pa smo bili na razgledni ploščadi deležni sončnega prebijanja in tudi končne zmage sonca nad oblaki. Stavba, ki jo kličejo tudi walkie-talkie, je res zanimive oblike. Sama razgledna ploščad z bifejem in restavracijo pa je res lepa. Primerna za poroke.

Ko smo gledali dol, smo videli tudi našo naslednjo pot do Millenium bridge, ki je namenjen samo za pešce in z njega se lepo vidi na katedralo Svetega Pavla.

Pot nas je nato vodila v galerijo, kjer smo gledali naravnost, potem levo, potem desno in spet naravnost. Slike so bile vau. Te slike so imele super okvirje in postavljene na stene prelepih prostorov. Res impozantno. Slike so bile delo svetovno znanih slikarjev, Van Gogha, Rembrantda, Titiana, Moneja, Maneja, Claude, …

Strmljenje naravnost v zid te ogladi in odločitev je padla, da se premaknemo na sever, v predel Camden. Po izstopu iz metro postaje smo doživeli malo drugačen London. London z vonjem po ganđi, malo drugačna turistična scena. Šli smo do tržnice, kjer smo si privoščili predvsem raznoliko hrano. Ana in Mojca sta vzeli gyros pito, Luka pohane piščančje trakce s krompirjem, ata pa je vzel indonezijsko natrgano počasi kuhano govedino z rižem. Jedli smo v nekem steklenem igluju. Cene porcij so med 10 in 12 euri, kar je še nekam solidno, glede na zadnje cene hrane v Ljubljani. Za sladico ob kavi, pa sva si z Mojco privoščila portugalske Natase.

Po tem smo se pa premaknili po zemljevidu bolj dol, proti jugu, do King’s Crossa, kjer smo morali najti peron 9 in tri četrtine. Tam je v zid zabit voziček s kovčki in pred njim se ob bliskanju in foto šklocanju v potiskanju menjavajo v šal zaviti korejčki in ostali navdušenci Harryja Potterja. Zraven je trgovina kar dragih suvenirjev iz zgodb tega Herija. Za dvo deci flaško butter beer odšteješ slabih 5 funtov, to je dobrih 5 evrov. Seveda ga nisem kupil. Pa še non alko je bil. Sama postaja King’s Cross pa je res lepa.

Po tem smo se z busom peljali proti Oxford Circus in se nato sprehodili čez Soho do enega puba v Covent gardnu. Vsi pubi so nabito polni in smo imeli srečo, da smo našli en prostor za nas, da sva z Mojco spila pint in pol pinta Samuel Smitha. Šli smo še do reke, kjer smo z mosta slikali nočno sceno spogledovanja London Eye-a na levi z Big benom na desni strani.