Čas beži in se nam v fris smeji. Nedeljska noč, ravnokar se je oglašal en ptič, morda skovik, kot je bil glasen tudi v kampu Bodri. Zjutraj in čez dan so najbolj aktivne šoje, lepe ptice, delujejo pametne in spretne v zraku, a tudi glasne, predvsem navsezgodaj. Zdaj smo že dva tedna ves čas zunaj, ponoči spimo pod mehkimi strehami, čez dan pa smo ali na kamp parceli ali pa na plaži in morju. No ko se peljemo z avtom ali pa ko smo v trgovini , imamo nad sabo trdo streho. Paše malo spremembe, za nas betonarje.
Torej v kamp smo prišli v sredo, potem smo v četrtek bili kar nekaj časa na bazenu in se po kosilu zapeljali namočit na plažo Santa Giulia. Dan je bil kar vroč, morje še dokaj osvežilno, čeprav je za začetek julija že kar pretoplo. In na tej Sveti Julči smo naleteli na meduzo. Tak čudno je plavala v valovih, da smo mislili, da je mrtva. Pa sem jo z dvema lopatkama hotel naložiti in kot sem neroden, sem mi je nekak spolzela z lopatke na zapestje in me ožgala. Pa že tak imam težave z desno roko, kjer miprsti drevenijo in se še ne ve kaj bi bilo. Testi z mini električnimi šoki so pokazali, da živec ni vkleščen in da ni neke sile, a meni prsti vsaki dan bolj drevenijo. No zdaj pa še ta meduza gor. Mojca je takoj pripomnila, mogoče bo pa kaj boljše. Po treh dneh ni nič boljše, slabše pa tudi ne. No meduzo smo dali na skalo izven morja, a je čez čas spolzela med skale in sta jo Ana in Luka zbezljala ven, a jo je takrat, po ljubiteljski oceni, Ana proglasila kot mrtvo. Sledil je preprost in nesvečan pogreb v najožjem krogu naše, ne njene družine, in ker jev regiji prepoved kurjenja, je bila meduza pokopana v mivko, kjer sta otroka grob označila s tremi palcami. Spomin na njo še ostaja, še posebej je ta v obliki oteklin viden na mojem zapestju.
Po tem skromnem dogodku smo odšli v trgovino po namirnice, špezo, špecerijo, futr, … Seveda smo v trgovino vstopili kar lačni, tako da je tudi račun, ob teh zajetnih cenah, bil kar visok.
Za v petek smo se zmenili za srečanje z družino Subašič-Vudler. Samo srečanje je bilo postavljeno v lepo turkizno kuliso plaže Palombaggia, južno od PortaVechia. Ker so te plaže na jugu kar obljudene in je na parkiriščih kar gužva in so ta dostopna v protiplačilu 5€, smo se mi sparkirali na privat parkirišče lokala Playa Baggia, kjer smo za kavcijo 20€ lahko parkirali in se je teh 20€ upošteval ob plačilu računa v restavraciji. Na plaži par mini pirčkov in en kup smeha in veselja ob druženju s prijatelji in otroki. V lokalu smo si privoščili konkretno drago kosilo, a je bilo vsaj dobro in ne tako količinsko skromno.
Pozen prihod domov in spet v rutino: stuširat, pojest nekaj malega za večerjo, pojest in potem spat. Ponoči okoli treh nekje se kar ohladi, tako da se prekrivamo s spalkami.