Vreme te dni je pravo poletno, tudi tu na 1000 metrih nad morjem je lepo vroče. Tudi, ko se s sodobnimi gondolami dvignemo še za jurja, je še kar vroče. Paše, če zapiha malo hladnejši veter, , a je to preredko. Malo bolj pogosto ob vandranju po planinah naletimo na gozd, ki nudi super senco in hladnejši zrak. Prijetno pa nas ohladi, če namočimo noge v hladno vodo a je to kar zamudno, saj se je treba sezut itd. Najboljšo ohladitev, poleg hladnega pira, pa dosežemo, če namočimo šilt kapo v vodo in jo takoj poveznemo na glavo. Najprej nas rahlo zalije a kapljice še dolgo in vztrajno curljajo za vrat in na čelo. Do naslednjega pira, no potočka oz. vodnega igrala.

V ponedeljek smo se zapeljali z gondolo Kohlmais iz Saalbacha na Kohlmais hrib. Ne vem zakaj se imenuje hrib in po hribu poimenovana gondola ZeljeKoruza. Se pa dobro prebere. No na vrhu tega zeljakoruze je otroška pohodna pot Montolino. Dobiš knjižico z nalepkami in hodiš od izziva do izziva, kjer ugotoviš, katero igračo je ta klovn Montolino izgubil in nalepiš nalepko v knjižico. Postaj je bilo 20, tak da smo se kar nahodili od zgornje postaje vse do spodnje postaje ZeljnoKoruzne gondole. Še vmes smo izvedli vse naše hladilne tehnike, a najbolj je pasalo spustiti noge v hladno mini umetno igralno jezerce.

Po par urah smo se spustili iz razgledega hriba in se odpravili v vas jest. Še prej sva se z Ano poskusila na mini kolesarskih stezah, ki so v dolini pripravljene za najmanjše in začetnike. Saalbach-Hinterglemm se s sosednjim Leogangom oglašuje kot največji bike park v Avstriji. Predvsem tu mislijo za kolesa s polnim vzmetenjem in pol traktorskimi gumami. Tudi mi videvamo ogromno kolesarjev na fuly-jih. Mi smo tu kar konkretni outsiderji z našim naborom koles, saj imamo dva otroška hardtaila, ki bi se recimo še nekak pomešala v množico, in s po enim trekingom in gravelom, ki pa sta kar outsiderja. No vseeno sva z Ano na brzino zvozila tri res kratke in nič nevarne mini traile. Za kosilo smo izbrali gostilno z domačimi jedmi v centru vasi, a je bila kuhinja zaprta, saj si je kuhar vrezal prst. Pa smo mu preko kelnarja zaželeli vse dobro in se odpravili k sosednji na pico. In govejo juho.

Nato smo se šli konkretno ohladit v kopališče s tobogani. Sicer je bila kar gužva a smo imeli srečo in na travi našli prostor z naravno senco.

Ves čas smo zraven nosili tudi kopalke in brisače ter seveda tudi japonke. Dokler so bile japonke stlačene v zunanje žepe rukzaka, ga je še nekak šlo nosit. A ko smo po kopanju zamenjali obutev, pa smo morali malo improvizirali.

Zvečer smo šli v drugo vas, Hinterglemm na ponedeljsko večerno tržnico, kjer so lokalci prodajali med, arcnije, usnje in ostalo lokalno robo. Vmes so na enem koncu vasi izmenično igrali rocknroll na drugem pa govejo glasbo, tak da so se lepo dopolnjevali.

V torek zjutraj sma z Mojco skočila čez cesto v trgovino po kruh in kaj za pojest zvečer. Tokrat sva se pripravila tudi s sendviči za izlet, saj smo tokrat mahnili na novo otroško raziskovalno pot, Kodok. Tokrat ne gre za klovna ampak za enega starega čarovnika, ki pa je tudi izgubil igrače. Ta pot je čist nova, saj so jo odprli letos. Tokrat smo se z gondolo Reiterkogel povzpeli iz Hinterglemma na planino Kodok, ki pa je malo nižja, tam nekje na 1600 nm. Vse te fure delamo z Joker kartico, saj so vožnje z gondolami vključene v ceno. Sicer bi nas ena vožnja z gondolo gor in dol stala okoli 100€. Tudi pri bazenu smo npr. prišparali cca 40 evrov. No prišparali, verjetno bi bila cena apartmaja nižja a nam je lažje in brezskrbneje tako, ko ti nekdo ponudi doživetje, Avstrijci radi uporabljajo besedo Erlebnis, za katerega ne rabiš ekstra plačevati. In ta doživetja so res dobro narejena.

Kodok pot je približno enako dolga kot Montolino, cca 3 km, a je bolj primerna za malo starejše otroke in ne tiste, ki so še v planicah. Vmes na poti je tudi akumulacijsko jezero s četrt miljona kubičnih metrov vode, ki jo uporabljajo za umetno zasneževanje. To smučarsko središče se pohvali s prvimi umetno zasneženimi progami v okolici in si ja morajo zrihtati zasneževalne pogoje. Ob jezeru so postavili kar nekaj lesenih igral in ležalnih skulptur.

Po uspešno rešenih nalogah in ugotovljeni skrivni besedi, ki je seveda ne smem razkriti, smo malicali tokrat v umetni senci kučice na vrhu bebi proge.

Okoli štirih smo se spustili v dolino, kjer sta otroka za pravilno ugotovljeno skrivno besedo prejela igro Mikado, ki je seveda celotna iz lesa.

Ata je popoldan dobil fraj ure in se je lahko smejalnoritno odpeljal na en krog z biciklom. Ko sem se v temi vrnil, me je čakala obilna večerja, tak da sem povrnil vse in še kakšno več izmed izgubljenih kalorij. Več o turi na linku.