Pot smo nadaljevali proti izviru reke Dordogne, v Centralni masiv. Najvišji vrh tega vulkanskega starega gorovja je z 1883 metri prav Puy de Sancy. Puy pomeni hrib v obliki stožca, vulkanskega izvora. Na južni strani Sancyja je smučišče Super Besse, kjer smo mi našli zatočišče v PZA za dve noči. Plan je najprej bil samo ena noč, a nam je bilo tako všeč, da smo podaljšali še za eno noč.

Vzpon oziroma pristop sploh ni bil tako zahteven, kot so zahtevni na druga smučišča. Dokaj ravna cesta, pa kakšen ovinek, okoli pašniki in krave Limunzinke. PZA je velik, v treh nivojih, in kot kaže tu eni kar dlje časa preživljajo, saj so kar utaborili. Parknemo in gremo na sprehod okoli jezera do mesteca, da se malo razgledamo.

Noč je fajn hladna in nas po dolgem času spet malo zebe. Zjutraj se odločimo, da gre Ana najprej na spust po jeklenici ali kako se zip line-u reče. A to je oni zip line, Flying fox ga včasih imenujejo, ko si položen na trebuh in letiš 120 na uro iz neke, komaj vidne utice na vrh brega, prek vseh stavb, žičnic in jezera do varnega pristana. Nekaj sva snemala, a zaradi omejenosti z mobilnimi podatki, še nisva obdelala in naložila videa.

Pred tem sva z Ano šla še na sanke, ki so kar v redu in ne tako osnovne kot na Hautacamu. Potem nas je vseh pet šlo z gondolo na vrh hriba. Za razliko od Avstrijcev, tukaj ni treba plačati še za psa in ta gre lahko v gondolo brez nagobčnika. Na vrhu smo hoteli it do vrha Sancy, a smo najprej naleteli na oviro, da psi ne morejo po potki po grebenu, ker ogrožajo lokalne živali. Pa smo šli okoli, po potki, kjer so dovoljeni psi na povodcu, najprej strmo dol, nato pa počasi gor.

Pred zadnjim vzponom na vrh Sancy, Mojco začne grabit migrena in se ustavimo. V nahrbtnikih ne najdemo tablete, da bi omilili bolečine in je ženska pogumno stoje in nič jamrajoče zdržala vse nazaj do doline. Vsaka čast.

Mimogrede do avtodoma sta otroka šla še na gorski gokart in drčo. Mojca se je vmes v avtodomu malo spočila, nato pa smo šli na pravo večerjo v bližnjo lokalno restavracijo. Uh, smo si privoščili mojemu uspešno opravljenemu prvemu letniku faksa.

Noč spet prijetno hladna, tako da je jutranja kavica zelo pasala ob lepem razgledu.

Zjutraj smo imeli z Luko in Ano naslednjo nogometno bitko, tokrat na večje gole in na umetni podlagi. Spet sta me premagala, tokrat po dobri Lukovi igri v napadu in odličnih Aninih obrambah.

Nato sva z Mojco in seveda kosmato zverjo šla po kruh, ki je še vedno božanski in pa sir , ki je značilen v teh koncih, Saint-Nectar in pa Bleu d’Auvergne. Slednji mi je bil boljši.

Sam sem si se drznil še odpeljati en kratek kolesarski krog po pokrajini in spoznal tukajšnje slabe makadame in pa lepe razglede.

V sredo ob petih se odpravimo iz vulkanske pokrajine proti vzhodu, proti zabaviščnem parku Walibi, kjer bo na svoj račun prišla predvsem Ana.